Natisni vsebino

Mateja Končina Peternel

Zagovorništvo otrok in mladostnikov

dr. Mateja Končina Peternel, Višje sodišče Ljubljana

ALI SO PO SEDANJI PRAVNI UREDITVI  KORISTI OTROKA V CIVILNIH POSTOPKIH DOVOLJ ZAVAROVANE  - IZHODIŠČA ZA RAZPRAVO

Otrok praviloma pridobi popolno poslovno sposobnost z osemnajstim letom (razen če pred osemnajstim letom sklene zakonsko zvezo, ali če postane roditelj in tako odloči sodišče, 117. člen ZZZDR). Vendar lahko otrok določene pravne posle sklepa že s petnajstim letom (108. člen ZZZDR). Do pridobitve popolne poslovne sposobnosti po 107. členu ZZZDR otroka zastopajo starši. Pravdna sposobnost – torej sposobnost samostojno opravljati procesna dejanja je vezana na poslovno sposobnost (77. člen ZPP). To pomeni, da lahko vsaka poslovno sposobna oseba tudi samostojno opravlja dejanja v postopku. Starši otroka do osemnajstega leta praviloma zastopajo tudi v vseh civilnih postopkih. V nekaterih postopkovnih zakonih je izrecno določeno, da otrok pridobi pravdno sposobnost že pred osemnajstim letom.

A. Uveljavljanje otrokovih koristi v civilnih postopkih – vendar ne v družinskopravnih

V pravdnih in nepravdnih postopkih, v katerih starši uveljavljajo otrokove premoženjske pravice – zapuščinski postopki, uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, uveljavljanje zahtevkov na podlagi sklenjenih pogodb – gre praviloma za pravna razmerja, ki so tako zahtevna, da otrok ni sposoben sam oblikovati mnenja glede tega, kaj je njemu v največjo korist - zato praviloma otrokove interese uveljavljajo starši, ali pa starši kot zakoniti zastopniki otroka, v imenu otroka, za zastopanje pooblastijo odvetnika.

Za odsvojitev ali obremenitev stvari iz otrokovega premoženja starši potrebujejo soglasje centra za socialno delo (111. člen ZZZDR). Če so si v navzkrižju koristi staršev in otroka, je treba otroku postaviti kolizijskega skrbnika (213. člen ZZZDR). Kolizijskega skrbnika postavi center za socialno delo – lahko pa sodišče na podlagi 82. člena ZPP postavi začasnega zastopnika med notarji, odvetniki in drugimi strokovno usposobljenimi osebami, vendar na predlog tožeče stranke, ki v tem primeru krije stroške.

PROBLEM: V zahtevnejših premoženjskopravnih sporih centri za socialno delo nimajo ustrezno kvalificiranih strokovnjakov, ki bi opravljali naloge kolizijskih skrbnikov oziroma nimajo sredstev za postavitev odvetnikov za kolizijske skrbnike. Tudi sodišča morajo stroške za postavitev kolizijskega skrbnika kriti iz svojih sredstev. Zato se v praksi kolizijski skrbniki redko postavljajo.

REŠITEV: Ali bo problem rešen, če se zagotovi denar? Ali bi bilo bolje ustanoviti poseben državni organ – skrbnika za posebne primere – ki bi pravno zastopal otroke v tovrstnih postopkih? Verjetno bi bilo v tem primeru smiselno, da isti organ zastopa tudi druge osebe, ki same ne morejo uveljavljati svojih koristi – odsotne osebe neznanega prebivališča, neznane lastnike premoženja – postavljen bi bil torej v vseh primerih, v katerih je sedaj po 211. členu ZZDR predvidena postavitev skrbnika za poseben primer, zastopal bi tudi osebe v postopkih odvzema poslovne sposobnosti in pridržanja v zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, saj so v teh primerih problemi enaki.

B. Uveljavljanje otrokovih koristi v družinskopravnih postopkih – postopki v sporih iz razmerij med starši in otroki  po 406. in nasl. členih ZPP

Poseben zastopnik otroka

V družinskopravnih postopkih praviloma eden od staršev zahteva od sodišča, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka po razpadu družine in v imenu otroka zahteva tudi, naj sodišče odloči o preživninski obveznosti drugega od staršev. V večini tovrstnih postopkov sploh ni spora med staršema o tem, kateri od njiju bo po razpadu družine skrbel za otroka, v večini primerov med staršema tudi ni spora o otrokovih stikih, sporna je v večini primerov le višina preživnine. V tovrstnih primerih nikakor ni mogoče govoriti o koliziji med interesi staršev in otroka, koristi otroka niso v ničemer ogrožene in zato tudi ne bi bilo prav, da bi država v vseh postopkih otroku samodejno postavljala posebnega zastopnika.

V primerih, ko pa je med staršema izrazit spor, ko je iz ravnanja staršev v postopku razvidno, da sami niso več sposobni objektivno oceniti koristi otroka in ravnajo otroku v škodo, je treba tudi v družinskopravnih postopkih otroku postaviti posebnega zastopnika (409. člen ZPP).

PROBLEM: Ali v tem primeru posebni zastopnik otroka le zastopa pri uveljavljanju njegovih pravic v postopku – ali prevzema tudi vlogo otrokovega zaupnika, terapevta, svetovalca?

REŠITEV: Menim, da posebni zastopnik otroka po 409. členu ZPP otroka le zastopa v postopku pri uveljavljanju njegovih pravic – opravlja procesna dejanja, predlaga izvedbo dokazov, zlasti predlaga tudi postavitev ustreznih izvedencev. Predlaga tudi izvedbo ustreznih ukrepov za varstvo otrokovih koristi – npr. ureditev ali prepoved stikov…Vendar praviloma takrat, ko je otrok že sposoben razumeti pomen in pravne posledice odločitve v postopku in lahko temu zastopniku izrazi svoje mnenje.

V sporih med starši in otroki – torej v sporih, v katerih se odloča o varstvu, vzgoji, preživljanju otrok je glede uveljavljanja otrokovih koristi razlika med otroci, ki so že dopolnili petnajst let starosti, otroci, ki so dovolj zreli, da razumejo pomen postopka in  posledice odločitve in otroci, ki še niso dovolj zreli, da bi to razumeli.

Otrok kot stranka postopka

Otrok, ki je dopolnil petnajst let lahko kot stranka sam opravlja procesna dejanja (409. člen ZPP). Lahko tudi že sam za opravljanje procesnih dejanj v teh postopkih pooblasti odvetnika. Tak otrok je kot stranka tudi zaslišan v postopku pred sodiščem in pove svoje mnenje. Šteje se, da je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve in se lahko samostojno odloči, ali se bo aktivno vključil v sam postopek, ali pa bo zastopanje prepustil enemu od staršev.

Mnenje otroka

Pri otrocih, ki so mlajši od petnajst let pa je treba najprej ugotoviti, ali so dovolj zreli, da razumejo pomen postopka in posledice odločitve. Ker sodniki ne premoremo ustreznega strokovnega znanja, to oceno namesto sodnikov v postopku opravijo strokovno usposobljeni strokovnjaki centra za socialno delo. Če ti ocenijo, da je otrok dovolj razumen, ga na prošnjo sodišča ob razgovoru z njim seznanijo z z uvedbo postopka in z njegovo pravico, da izrazi svoje mnenje. To je njegova pravica in ne dolžnost. Večina otrok v postopku namreč ne želi sodelovati in tudi ne izraziti svojega mnenja, bodisi zato, ker se otroci strinjajo s predlogom tistega od staršev, ki je postopek začel, velikokrat pa otrok pove, da ima rad oba od staršev in se ne želi opredeljevati za enega od njiju.

Kadar pa otrok želi izraziti svoje mnenje, ga lahko pove že strokovnjaku na centru za socialno delo, lahko ga pove sodniku – vendar nikakor ne na glavni obravnavi pred obema od staršev,  ampak na neformalnem razgovoru - v zahtevnejših primerih pa otrok mnenje praviloma pove strokovnjaku izvedencu. V teh postopkih se velikokrat pojavijo ugovori enega od staršev, da mnenje otroka ni pristno, da je otrok svoje mnenje izrazil zaradi hudih pritiskov enega od staršev in takrat mora izvedenec oceniti, ali je mnenje otroka pristno. Šele v tem primeru ga sodišče upošteva.

PROBLEM: Vprašanje je, ali je uveljavitev pravice otroka, da pove svoje mnenje v teh postopkih, otroku v korist ali ne. Odkar sodišča upoštevamo kot eno od okoliščin pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok tudi mnenje otroka, so se namreč pritiski s strani staršev na otroka hudo povečali.

REŠITEV: Rešitev vidim le v kvalitetnem svetovalnem in terapevtskem delu s starši in čimprejšnji odločitvi o zadevi.

Zaupnik otroka

Pri razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otroka zaupa (prvi odstavek 410. člena ZPP). Zaupnik je torej oseba, h kateri se otrok zateče, ko starši odpovedo. To torej ni nobeden od staršev, saj se to pojmovno izključuje, to tudi ni oseba, ki jo otroku kot zaupnika izbere eden od staršev. Položaj zaupnika ima lahko le oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to je lahko brat ali sestra, drug sorodnik, učiteljica, zdravnica. Položaj zaupnika lahko pridobi tudi oseba, s katero otrok sicer pride v stik v uradnih postopkih, pa se med otrokom in to osebo spontano vzpostavi  zaupanje – izvedenec v postopku, socialna delavka na centru za socialno delo.

PROBLEM: Kaj v primeru, če eden od staršev ali center za socialno delo ugovarja, ali pa sodišče samo ugotovi, da eden od staršev otroka ali kdo tretji vlogo zaupnika zlorablja za dodatne pritiske na otroka, kar otroku škodi?

REŠITEV: Sodišče, ki vodi postopek, mora po prvem odstavku 408. člena v teh postopkih po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Sodišče mora tako oceniti, ali gre res za pristno in spontano razmerje med otrokom in zaupnikom in če oceni, da temu ni tako, lahko odloči, da se določeni osebi ne dovoli udeležba v postopku, zoper takšno odločitev pa je dopustna pritožba (podobno kot pri stranski intervenciji 200. člen ZPP).

Mlajši otroci

Otroke, ki niso dovolj zreli in niso sposobni razumeti pomena postopka in odločitve, tudi ni treba seznanjati s pravico, da povedo svoje mnenje. Pri teh – mlajših otrocih – korist ugotovi sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin na strani staršev in otroka, v zahtevnejših zadevah, zlasti, pri zelo izenačenih pogojih pri obeh od staršev ali ko gre za zelo hude spore med staršema, pa praviloma posamezne okoliščine oceni izvedenec. Na podlagi njegove ocene in na podlagi mnenja centra za socialno delo, sodišče odloči o tem o tem, kaj je otroku v korist.
 
PROBLEM: Slovenija ima premalo strokovnjakov, usposobljenih za izdelavo izvedenskih mnenj v tovrstnih postopkih, zlasti, ko gre za specialna znanja. Država bi morala za te strokovnjake zagotoviti ustrezna izobraževanja.

C. Uveljavljanje koristi otroka v primerih, ko gre za resneje ogrožene otroke in je treba izpeljati ukrepe za varstvo njihovih koristi

Starši so tisti, ki imajo tako pravico kot dolžnost pomagati svojemu otroku kadar je v stiski. Državne institucije lahko brez soglasja staršev pomagajo otroku le takrat, ko starši ne morejo ali nočejo zavarovati otroka in njegovih koristi ali celo sami otroka ogrožajo s svojim ravnanjem. Otrok je lahko ogrožen takrat, ko ga neposredno ogrožajo starši ali skrbniki, prav tako pa tudi v primerih, ko otroka ogrožajo drugi, na primer bratje ali sestre, partner enega od staršev ali povsem tretje osebe, pa starši oziroma skrbniki ne storijo ničesar, da bi otroka zaščitili.

Otrok je lahko bolj ali manj ogrožen. Koristi otroka so ogrožene že, če pride do razpada družine, pa se starša sama nista sposobna sporazumeti o tem kdo bo po razpadu družine skrbel za otroka, kako bo z njegovim preživljanjem in z vzdrževanjem stikov med otrok in ljudmi, na katere je otrok čustveno navezan. Kadar se starša o teh vprašanjih ne moreta sporazumeti, o tem odloči sodišče. Huje so ogroženi trpinčeni otroci. Mednarodni stalni komite za preprečevanje trpinčenja otrok, ki dela v okviru mednarodne zveze za dobrobit otroka, ločuje trpinčenje otroka znotraj in zunaj družine. Trpinčenje zunaj družine zajema institucionalno trpinčenje, zlorabljanje otrok izven družine, zlorabo otrok v zvezi s prostitucijo in zlorabo otroškega dela. Trpinčenje otroka znotraj družine zajema fizično nasilje zoper otroka znotraj družine, zanemarjanje otroka znotraj družine, spolne zlorabe znotraj družine in psihološko oziroma emocionalno zlorabljanje znotraj družine. Pojem zloraba otroka zajema le telesno zlorabo otroka, medtem ko trpinčenje poleg telesnega zajema tudi zanemarjanje in psihično trpinčenje otroka. Med ogrožanjem telesnega razvoja in ogrožanjem duševnega razvoja ni nobene trdne meje; ogrožanje telesnega razvoja se praviloma odraža tudi na področju duševnosti.

Kdo torej varuje koristi otroka, ko starši odpovedo? Kdo takšnemu otroku nudi psihično oporo in kdo ga zastopa v postopkih za izvajanje ukrepov za varstvo njegovih koristi?

Za delo z ogroženimi otroki, ki so še posebej ranljivi, je potrebno ustrezno strokovno znanje. Država je pooblastilo za delo z njimi dala centrom za socialno delo, šolski svetovalni službi. Po zakonu o socialnem varstvu centri za socialno delo otroku nudijo osebno pomoč. Po 119. členu ZZZDR imajo generalno pooblastilo za varovanje koristi otroka. Profili strokovnjakov na centrih za socialno delo morajo biti takšni, da so ustrezno usposobljeni za pomoč otrokom pri različnih oblikah trpinčenj. Za delo s huje prizadetimi otroki zaradi različnih oblik trpinčenj so strokovno usposobljeni pedopsihiatri.

Nevladne organizacije lahko prevzamejo določeno vlogo pri zaščiti ogroženih otrok proti volji staršev le, če jim država potem, ko preveri, ali so kadrovsko, prostorsko ustrezno strokovno opremljeni, podeli koncesijo (varne hiše na primer). 

PROBLEM: Ali imajo centri dovolj usposobljenih strokovnjakov? Ali so na voljo ves dan – npr. problem izvajanja otrokovih stikov pod nadzorom? Ali šolska svetovalna služba opravlja svoje delo?

REŠITEV: Kadrovska okrepitev pristojnih služb in zagotavljanje strokovnega usposabljanja.

Zastopanje otroka v teh postopkih po predlogu Družinskega zakonika?

Po predlogu Družinskega zakonika lahko postopek za odločitev o ukrepu za varstvo koristi otrok začnejo starši, oseba, ki ji je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otrok, starejši od 15 let, center za socialno delo, policija in državni tožilec. Ker je predviden nepravdni postopek, je v tem postopku sodišče dolžno storiti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok (5. člen ZNP). Sodišče bo lahko v teh postopkih otroku postavilo posebnega zastopnika. Pri ukrepu oddaja v zavod (sedanji 121. člen ZZZDR) pa mora otrok imeti od samega začetka postopka kvalitetno zastopanje, zato je po predlogu Družinskega zakonika predvidena postavitev posebnega zastopnika, ki je odvetnik.

PROBLEM: Ali bi otrok poleg Centra za socialno delo v teh postopkih potreboval posebnega zastopnika? Ali bi moral biti ta zastopnik usposobljen tudi za svetovalno delo z otrokom? Ali je to lahko res odvetnik s specialnimi znanji?

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt