Martin Breskvar: Gimnazija Vič in Unicef Slovenije

ZAGOVORNIŠTVO OTROK SKOZI OČI MLADIH

Zagovorništvo otrok in mladostnikov je eno izmed tistih vprašanj na katera naša država do danes še ni podala odgovora. Kljub temu se je zbrala skupina ljudi, ki želi s svojim znanjem, izkušnjami in položajem premostiti tudi ta problem in končno vzpostaviti sistem zagovorništva pri nas. V veliko čast in veselje mi je, da lahko tudi sam, kot predstavnik mladih sodelujem v tem projektu. Sodelovanje otrok in mladostnikov v procesih, ki se nas tičejo je namreč ključnega pomena za celostno razumevanje določenega problema in za odkrivanje novih idej ter perspektiv, na katere bolj izkušeni odrasli pogosto pozabljajo.

Vzpostavitev zagovorništva je nujno in naša odgovornost je, da do tega čimprej pride. Življenjske razmere mlade žal prepogosto prisilijo, da se soočajo z dogodki, ko bi jim pomoč zagovornika prišla neizmerno prav. Mladi smo mnenja, da se to dogaja predvsem v sodnih in izvensodnih procesih, v katere so otroci posredno oz. neposredno vključeni (npr. ločitve staršev,...), v primerih, ko se otrok ali mladostnik znajde na robu zakona ter, ko je otrok ali mladostnik žrtev kaznivih dejanj oz. so mu kršene pravice (t.j. zlorabe, posilstva, vse vrste nasilja in ponižujočega ravnanja, izkoriščanje, zanemarjanje, itd.).

Verjetno prvo vprašanje, ki si ga zastavimo, ko govorimo o zagovorniku je to, kakšna oseba naj bi zagovornik pravzaprav bila. Mnenja smo, da bi zagovornik potreboval univerzitetno izobrazbo pravnika, socialnega delavca oz. psihologa (odvisno od njegove vloge). Morda bi bila najbolj primerna izobrazba pravnika, poleg tega pa še dodatna izobraževanja in usposabljanja iz določenih drugih področij. Menimo, da so najpomembnejše karakterne lastnosti zagovornika zaupljivost, nesebičnost, razumevanje, jasnost, odgovornost, odločnost, prijaznost, odprtost, dobra retorika, potrpežljivost, sposobnost empatije, idr. Zagovornik mora biti oseba, ki bo sposobna prisluhniti otroku oz. mladostniku in mu ne vsiljevati svojega temveč zagovarjati izključno njegovo mnenje-hkrati pa mora biti tudi sposoben v željah mladega razpoznati elemente zmanipuliranosti iz strani neke tretje osebe in skupaj z njim priti do resničnih mnenj otroka oz. mladostnika samega. Smiselno bi bilo tudi, da bi bil zagovornik mlajša oseba, kateri bi se mladi človek lažje zaupal in ki bi imela določeno mero ljubečnosti in na nek način materinskosti-s tem bi se mlademu lažje približal in svojo vlogo tudi veliko bolje opravil.

Pomembna vloga zagovornika je tudi v povezavi z dostopom mladih do informacij v postopkih, ki se nas tičejo. Dejstvo je, da že sedaj obstajajo številne povezave na internetu, brošure z različnimi informacijami ter zakoni, ki so dostopni praktično vsem-kljub temu pa predvsem otroci zakonov enostavno ne morejo brati. Ko pa gre za informacije, ki se tičejo konkretnih postopkov v katerih se mlada oseba znajde, pa so mnenja nekoliko deljena. Nekateri trdijo, da imajo mladi možnost dostopa do vseh informacij, ki jih zanimajo. Tu pa se pojavi drug problem: Otrok, ki je pod stresom oz. ki ni najbolj ekstrovertirane narave, se najbrž ne bo upal oz. bo pozabil vprašati po nekaterih podatkih, ki bi bili zanj ključnega pomena. Podatki morajo biti namreč mlademu podani, ne glede na to ali jih izrecno zahteva. Po drugi strani pa veliko mladostnikov meni, da so v postopkih mladi pogosto smatrani kot »otroci, ki ne potrebujejo informacij, saj nimajo pomembne vloge pri samem procesu«. Kljub temu, da že sedaj obstajajo določeni telefoni in organizacije, ki nudijo odgovore na nekatera izmed teh vprašanj, so informacije o tem znane le peščici. Vloga zagovornika je torej pomembna tudi iz tega vidika. S tem, ko bi država otroku ali mladostniku avtomatično priskrbela zagovornika, bi bil tudi problem dostopa do informacij rešen. Zagovornik bi moral namreč biti prvi, ki bi mladega seznanil z vsemi relevantnimi informacijami v povezavi s postopkom. Seznaniti pa bi ga moral tudi z informacijami, katere pravice mladoletnik ima in kdaj so mu le-te kršene.

Drugi problem, s katerim se mladi v postopku srečujemo pa je: Biti ali ne biti slišan? Mladi, ki so se že znašli v takšnih situacijah pravijo, da pogosto nimamo možnosti povedati svojega mnenja oz. biti upoštevani, sodišče pa je pogosto brezbrižno do otrokovega doživljanja procesa. V momentih, ko obstaja neka avtoriteta, ki ima možnost zadušiti glas mladostnika oz. otroka pa le-ta potrebuje izjemno borbenost, če hoče biti slišan-česar pa večina nima. Zagovornik bi tu lahko odigral vlogo posrednika. Bodisi tako, da bi on izražal mnenja mladoletnika, ki bi mu jih bil poprej zaupal, bodisi, da bi mlademu izboril možnost komentarja vsakič, ko bi ta to želel.

Vloga zagovornika je pomembna od samega začetka procesa. Zavedamo se, da beseda še tako pogumnega mladega človeka prepogosto naleti na gluha ušesa-njegov glas je neslišen in pogosto izgubljen med pravnimi postopki-zato je potreben odrasel zagovornik, ki ima avtoriteto in je enakovreden ostalim ljudem v procesu (enakovreden bi jim moral biti že mladostnik oz. otrok sam, vendar temu pogosto žal ni tako). Naloga zagovornika je tudi ta, da mladoletno osebo pripravi na morebitna vprašanja sodnika ter mu predstavi vse možnosti, najboljše alternative itd. Poleg tega mu nudi pomoč pri iskanju drugih strokovnjakov, ki bi jih mladoletnik utegnil potrebovati (psihologi, socialno varstvo...). Skratka zagovornik bi moral biti tista oseba, na katero bi se lahko mladostnik ali otrok v procesu vedno obrnil. Zagovornik pa mora biti pripravljen tudi na možnost pritožbe in uveljavljanja različnih zahtevkov.

Mladi smo mnenja, da bi morali imeti otroci in mladostniki različne možnosti, kako stopiti v stik z zagovornikom-bodisi prek elektronske pošte, spletne strani, v živo oz. prek brezplačne telefonske številke-tu je morda smiselno upoštevati dejstvo, da evropska zakonodaja omogoča staršem oz. skrbnikom, da zahtevajo izpisek klicanih telefonskih številk in torej ni mogoče skriti, da je otrok klical zagovornika. Informacije o zagovorništvu pa bi morale biti dostopne najprej prek medijev, ki so izjemno močno orodje katerega se lahko poslužimo-namreč v reklamnih oglasih, na plakatih, v oddajah za mlade kot so ŠKL, Male sive celice itd. Poleg tega bi morale biti informacije o telefonski številki, naslovu ter drugih podatkih o zagovornikih dostopne na vseh šolah in s temi informacijami bi morali razredniki svoje učence seznaniti na prvi dan pouka. Smiselno bi bilo tudi, da bi imeli zagovorniki predstavitve svojega dela na različnih šolah. Pomembna pa je seveda tudi politična volja. Politiki lahko močno vplivajo na ljudi in pomembno bi bilo, da bi tudi oni ozaveščali mlade o teh možnostih.

O sami logistični ureditvi sistema zagovorništva mladi menimo, da bi ta moral delovati znotraj neke organizacije (bodisi Varuha človekovih pravisc ali pa Varuha otrokovih pravic), ki bi delovala v čim več slovenskih mestih, tako da bi imeli dejansko vsi mladoletni možnost dostopa do zagovornika.

Mladi potrebujemo zagovornika. Potrebujemo osebo, ki bo omogočala otroku da bo slišan in upoštevan. Odrasli pogosto verjamejo, da oni najbolje vejo, kaj je najbolje za nas-a ni vedno tako. Za vzpostavitev sistema zagovorništva je skrajni čas-to je naša dolžnost in pravica vseh otrok in mladostnikov. Neznani avtor je nekoč zapisal, da človek nikoli ne stoji više kot takrat, ko poklekne, da bi pomagal otroku. To možnost danes imamo in  žalostno bo, če je ne izkoristimo!