Natisni vsebino

Katja Filipčič

Zagovorništvo otrok in mladostnikov

doc.dr. Katja Filipčič, Pravna fakulteta v Ljubljani

ZAGOVORNIŠTVO OTROK V KAZENSKEM POSTOPKU

1. Konfliktnost interesov v različnih pravnih postopkih.

Pravni postopki, v katerih so udeleženi tudi otroci, so upravni (večinoma na CSD), kazenski (otrok kot žrtev kaznivega dejanja, mladoletnik kot storilec kaznivega dejanja) in civilni (npr. razvezni postopki).  Vsi organi, ki vodijo navedene postopke, so v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah dolžni upoštevati otrokove koristi in jim dati prednost pred drugimi. Zato je umestno vprašanje, zakaj otrok sploh potrebuje svojega zastopnika – zagovornika njegovih interesov, če so zanje že državni organi dolžni skrbeti. Razlog je predvsem v tem, da morajo organi, ki vodijo postopek, prepoznati otrokove koristi (kar zahteva posebna znanja) in jih soočiti z interesi drugih udeležencev v postopku, ti drugi udeležneci pa so praviloma glasnejši in imajo več moči kot otrok. Otrok sam se ne znajde v zapletenih formaliziranih postopkih in pogosto ne more ali ne zna sam izraziti svoje mnenje. V civilnih postopkih (najpogosteje v okviru družinskega prava) si pogosto stojijo nasproti interesi otroka in staršev in v teh postopkih je konfliktnost interesov izrazita in za otroka silno travmatična.

a. Mladoletnik v kazenskem postopku kot storilec kaznivega dejanja

V kazenskih postopkih zoper mladoletne storilce kaznivih dejanj, je sodišče soočeno z drugačno konkurenčnostjo interesov: na eni strani interes države po zagotavljanju varnosti družbe in interes mladoletnega storilca po nudenju pomoči pri njegovem razvoju. Položaj sodišča je v kazenskem postopku drugačno tudi zato, ker samo (kljub ločitvi funkcij v kazenskem postopku) zastopa interese družbe po varnosti in je včasih pod močnim pritiskom javnosti po strogem kaznovanju (kot npr. v t.i. mačji aferi). Kljub temu, da je zakonsko določen namen sankcioniranja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku »vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj« mladoletnika (73.čl. KZ), se ob posamičnih primerih tudi pri nas pojavljajo glasne zahteve po večji represivnosti.

b. Otrok v kazenskem postopku kot žrtev kaznivega dejanja

V kazenskih postopkih, kjer so otroci udeleženi kot žrtve (torej ključne priče), pa potrebujejo še posebno skrb. Najprej zato, ker kaznivo dejanje zanje predstavlja travmatičen dogodek s pogosto dolgotrajnimi posledicami (primarna viktimizacija) in zato, ker jim sam kazenski postopek povzroča nove (sekundarna viktimizacija). V teh postopkih predstavljajo dokazno sredstvo, s katerim država poskuša doseči osnovni cilj kazenskega postopka: ugotoviti storitev kaznivega dejanja in njegovega storilca kaznovati. Država se mora zavedati, da lahko za dosego tega cilja otroku povzroči veliko travm, včasih celo večje kot je bila sama viktimizacija in je torej dolžna uvesti v postopek mehanizme za zmanjšanje sekundarne viktimizacije. Ne samo, da kazenski postopek ne pomaga otroku reševati posledic kaznivega dejanja, katerega žrtev je bil, ampak mu povzroča nove psihične obremenitve. Zakon o kazenskem postopku je zato uvedel pooblaščenca otrokom – žrtvam nekaterih kaznivih dejanj in določil nekaj posebnih pravil glede zaslišanja otrok.

2. Iskanje celovitih, sistemskih rešitev

Razprava o zastopanju intresov otrok v kazenskem postopku nas neposredno privede do zagovorništva otrok na dveh nivojih; potreba po angažiranju zastopnika v konkretnih postopkih in zakonsko določitev njegove vloge, nujno pa je potreben tudi razmislek o posebni instituciji, ki v otroku ne bi videla predvsem udeleženca konkretnega postopka, ampak bi sistemsko skrbela za prepoznavanje in zagotavljanje koristi otrok kot ranljive družbene skupine in bila kot taka v družbi tudi pripoznana.

Kot žrtev in kot storilec se otrok pogosto znajde v različnih pravnih postopkih: kot žrtev v kazenskem, pogosto kazenskemu sledi razvezni postopek, v katerem se odloča o skrbništvu nad otrokom in v vseh teh postopkih ni mogoče pričakovati od staršev, da bodo otroku lahko stali ob strani pri zagotavljanju njegovih koristi, saj pogosto postavijo v ospredje svoje lastne interese. Zato potrebuje otrok eno osebo, ki ga bo spremljala v vseh različnih postopkih; mandat te osebe bi bil torej bistveno širši, kot pa so sedanje naloge pooblaščenca otroka v kazenskem postopku. Pravno pomoč nedvomno najustrezneje zagotavljajo odvetniki, vendar pa otrok potrebuje tudi osebo, ki ne razpolaga le s poznavanjem prava, ampok osebo, ki ji zaupa in mu je sposobna nuditi ustrezno psihično pomoč pri premagovanju travm, povzročenih tako s kaznivim dejanjem kot z različnimi pravnimi postopki.  In kar je bistveno, to mora biti ista oseba v vseh različnih pravnih postopkih, saj bo le tako zagotovljena ustrezna psihična podpora otroku. Pooblaščenec otroka žrtve kaznivega dejanja je nedvomno dobra rešitev, vendar potrebuje otrok več. Potrebuje torej sistemsko rešitev.

Nujno je, da strokovnjaki in poznavalci določenih pravnih postopkov predlagajo konkretne spremembe ustreznih zakonov za izboljšanje zastopanja otrokovih interesov. Vendar pa se ti predlogi praviloma vežejo le na eno vrsto postopka. Potrebujemo pa usklajene spremembe na različnih področjih. In to bi morala biti naloga posebne, specializirane institucije. To bi lahko bil poseben varuh za otrokove pravice, namestnik sedanjega varuha z ustrezno kadrovsko zasedbo ali kakšen drug specializiran urad. Angažiranje urada sedanjega Varuha je nedvomno izkazano tudi z današnjim posvetovanjem, vprašanje je le, koliko njegove kapacitete dopuščajo angažirano obravnavanje tega področja.

Potreba to takšni instituciji, ki bi sistemsko pristopala k vprašanju zagovorništva otrok, se še posebej pokaže za potrebno pri obravnavanju otrok žrtev nasilja v družini.
V zadnjih desetih letih je bilo namreč že več predlogov, kako bi se oblikovala najustreznejša pomoč tem otrokom, tudi z reševanjem vprašanja njihovega zastopanja. Spomnimo se neuspelega poskusa zapisati smernice za delo multidisciplinarnih timov na Centrih za socialno delo. Ne samo, da smernice niso bile sprejete, tudi napotilo, da naj CSD organizirajo takšne time, je v praksi različno razumljeno.  Predstavnica Varuha je na posvetovanju o nasilju v družini novembra 2003 oblikovala konkretne predloge o ustanovitivi Službe za spremljanje žrtev, pa je žal ostalo le pri ideji. Potrebujemo torej institucijo, ki bi neodvisno od kadrovskih sprememb v ministrstvih sistematično skrbela za realizacijo teh in drugih idej za sistemske rešitve.

Drug primer, kjer se pokaže potreba po takšnem pristopu, je predlagana sprememba kazenske zakonodaje za večjo zaščito otrok pred spolnimi zlorabami. Predlog je bil torej vložen v imenu varovanja otrok, saj naj bi se z zvišanjem kazni, podaljšanjem zastaralnih rokov in oblikovanjem posebnih registrov storilcev zmanjšala spolna zloraba. Ugotovitve stroke ne potrjujejo domnev predlagateljev o bistveni vlogi kaznovanja na zmanjšanje kriminalitete. Če bi imeli prej omenjeno institucijo, bi le-ta izdelala strokovno argumentiran sistemski pristop za zmanjševanje zlorab otrok, v katerem bi bilo kazensko pravo le eden izmed mehanizmov. Ob vložitvi tega predloga pa izgleda, kot da je to edini (ali vsaj najučinkovitejši) način spopadanja s spolnimi zlorabami.

Primer, ko se jasno pokaže potreba po instituciji za oblikovanje sistemskih rešitev, je tudi obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Zakon o kazenskem postopku jasno določa, kdaj mora mladoletnik imeti zagovornika – odvetnika in mislim, da te določbe ne potrebujejo bistvenih sprememb. Potrebno pa je, da se pri nas uveljavi spoznanje, da je za velik del mladoletnih storilcev primerneje in v njihovo korist, da so obravnavani na alternativne načine. Primer je napotitev mladoletnika na delo v korist skupnosti ali v okviru odloženega pregona ali kot vzgojni ukrep. Stroka, tožilci, sodniki in socialni delavci enoglasno poudarjajo, da je takšen ukrep v korist mladoletnika. V Kazenski zakonodaji je ta možnost že od leta 1995, pa se še vedno ne uporablja. In glavni razlog je nerešeno vprašanje, katero ministrstvo bo plačalo približno 2.000 SIT za zavarovanje mladoletnika na delu (bistveno manj, kot pa stane izvedba celotnega kazenskega postopka, v katerega so sedaj sodišča prisiljena tudi v primerih, ko bi bil odloženi pregon utemeljen). Dogovarjanja med ministrstvi tečejo zadnja 3 leta, pa še vedno ni dogovora. Nekaj posameznikov si prizadeva, da bi se premaknili z mrtve točke, ampak brez uspeha. Če bi imeli posebno institucijo, bi le-ta prav gotovo pri usklajevanju in koordiniranju med ministrstvi uspešnejša.

3. Sklepno

Skrb za pravne mehanizme, ki omogočajo prepoznavanje in upoštevanje otrokovih koristi, mora prevzeti institucija, ki bo celovito skrbela za pravni položaj otrok (ne le v pravnih postopkih, ampak tudi širše). Konkretno zagovorništvo v konkretnih pravnih postopkih pa potrebuje drugačen pristop: posebej usposobljene strokovnjake, tako specializirane odvetnike kot strokovnjake s psihološkim znanjem. V perspektivi vidim torej urad oz. službo za zagovorništvo - zastopanje otrok, ki bi opravljal(a) naloge v konkretnih postopkih, medtem ko varuh za otrokove pravice ne bi imel teh pristojnosti, ampak bi skrbel za položaj otrok v družbi.

Takšna oblika zagovorništva zahteva velike organizacijske spremembe, vezane tudi na določena finančna sredstva, zato je to lahko ideja, za realizacijo katere si je vredno prizadevati. Realno pa moramo biti zadovoljni že s postopnimi rešitvami, ki naj privedejo do tega cilja. Zato je zelo pomemben korak predvsem povečano angažiranje urada varuha za človekove pravice na tem področju tusi z organizacijo posvetovanja, kot je današnje.

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt