Katarina

OBRNILA SEM NOV LIST V ZGODBI SVOJEGA ŽIVLJENJA, KER JE ZAGOVORNICA VERJELA VAME

Zaradi problemov s svojimi adoptivnimi starši sem se pri 14 letih znašla v kriznem centru za mlade. Takrat sem obiskovala 8. razred, v šoli pa mi ni šlo ravno najbolje. To je bilo moje prvo bivanje v kriznem centru, v njem pa sem nato bivala še večkrat. Le v tem lahko bivaš 21 dni, v tem času pa moraš nekako urediti svoje težave oziroma problem bivanja. Po treh tednih bivanja v kriznem centru za mlade (v nadaljevanju KCM) sem morala oditi. Počutila sem se zelo zbegano in nemočno, saj pravzaprav nisem imela kam iti. Staršem nazaj namreč nisem želela, prav tako pa ne tudi v zavod, kakor so oni zahtevali. Na CSD se nisem obračala, saj nisem čutila podpore, temveč celo strinjanje z mojimi posvojitelji za namestitev v vzgojni zavod. V tej nemoči in strahu sem se obrnila na svetovalko Varuha človekovih pravic, ki je že prej urejala moje težave v primeru bivanja. Nanjo sem se prvič obrnila pri 13 letih, nato pa ponovno pri 14, ko sem bila na koncu 7. razreda. Uspeh sem imela zelo, slab in vprašanje je bilo, če bom sploh naredila razred. Svetovalka je pravzaprav postala moja zagovornica, saj mi center zagovornika, ki bi ščitil moje pravice in interese ni postavil. Po pogovoru s svetovalko varuha (gospa želi ostati neimenovana zato jo bom v nadaljevanju imenovala zagovornica) sem ji sčasoma začela zaupati, da mi bo stala ob strani. Takrat sem bila zelo osamljena in nisem imela nikogar, ona pa mi je pomagala, da sem znova začela verjeti v boljšo prihodnost. V tisti situaciji je bila tudi eden izmed redkih ljudi, ki je verjela vame.

Center mi je nato po posredovanju Varuha človekovih pravic postavil kolizijskega zastopnika v pravnem postopku namestitve v zavod, vendar le ta ni opravljal svoje funkcije tako kot bi jo moral. Z mano se je sestal namreč le enkrat. Tudi kasneje, ko sem ga klicala, da bi mi pomagal pri tem, da ne bi šla v zavod, je bil zmeraj nedosegljiv. Udeležen ni bil tudi na teamu CSD-ja, ko so se pogovarjali prav o moji namestitvi v vzgojni zavod, kar je zelo ironično glede na to, da mi je bil postavljen točno za ta namen. Na ta team jaz seveda nisem bila vabljena, vendar pa sem napisala svoje mnenje in ga poslala v vednost Varuhu. Jasno in razločno sem povedala, da v zavod vsekakor ne grem. Pri starših že nekaj časa nisem živela, kar pa sem tudi sama odklanjala. Na ta team je bilo vabljenih kar veliko ljudi, vendar jih je le nekaj verjelo vame; Med njimi sta tudi moja zagovornica in voditeljica društva Deteljica.

Znova sem zaprosila za pomoč svojo zagovornico. Bila sem v hudi krizi, saj sem se zelo bala, da bi me namestili v zavod. Zagovornica mi je zagotovila, da mi bo vedno stala ob strani in mi dala tudi številko svojega mobitela, na katerem mi je bila zmeraj dosegljiva ne glede na dan in uro. Zopet sem imela nekoga, ki sem mu lahko zaupala in za katerega sem čutila, da verjame vame. Najpomembnejše mi je bilo prav to, da sem čutila zaupanje ter da ji je bilo pomembno kaj mislim, predvsem pa kaj čutim.

Zaradi vztrajanja mojih posvojiteljev in CSD, da moram v zavod sem ponovno začela psihično padati in mislila sem tudi na samomor. Že od samega začetka sem na centru izpostavila željo, da bi šla v rejniško družino, vendar pa se mi zdi, da so le to preslišali. Zopet je posredovala moja zagovornica, naj proučijo možnost vključitve v rejniško družino. Na CSD pa so pojasnili, da za to ni možnosti, saj naj rejniške družine ne bi sprejemale tako velikih otrok.

Zagovornica me je seznanila z društvom DETELJICA, kjer se srečujejo posvojitelji in tudi rejniki in tako sem preko nje vzpostavila stik z voditeljico društva, mag. Viktorijo Bevc, ki v okviru svojega društva opravlja tudi usposabljanje oz. pripravo bodočih adoptivnih staršev na sprejem tujega otroka. Gospa Bevc me je povabila na sestanek, po pogovoru z menoj in pa z gospo pri kateri sem prej bivala začasno, pa me je povabila na novoletno srečanje posvojenih otrok, ki ga v sklopu društva organizirajo vsako leto in na katerem sem spoznala svoja rejnika.

Zagovornica mi je pomagala tudi pri vzpostavitvi stika CSD z rejniki, ki sem jih spoznala na že omenjenem društvu.

Rejnika sta v najkrajšem možnem času vstopila v stik z mojim matičnim centrom, da bi čimprej začeli reševati problem mojega bivanja. Vendar pa se je tu že zataknilo, saj nisem imela postavljenega kolizijskega zastopnika pri čemer sem bila povsem odvisna od CSD, ki je moral soglašati s poskusno nastanitvijo pri rejnikih. Sprva smo skupaj preživljali popoldneve, kasneje prosti čas med soboto in nedeljo, nato pa sem sčasoma smela pri njih preživljati tudi vikende. Vse skupaj se je še zavleklo, saj moji rejniki pred mano niso imeli nobenega rejenca tako da so morali iti čez izobraževanje. Zataknilo pa se je tudi pri spremembi Zakona o rejništvu, pri čemer se je CSD skliceval na ministrstvo, ministrstvo pa nazaj na CSD. Tukaj pa se je pojavil še ta problem, da sem bila pravzaprav 9 mesecev pri svojih sedanjih rejnikih brez, da bi CSD izdal kakršnokoli potrdilo ali odločbo, ki bi jim dajala potrebna pooblastila (npr. glede šole ipd.).

Kolizijskega zastopnika sem rabila tudi v številnih drugih primerih, pri katerih je posredovala svetovalka Varuha kot moja zagovornica. Kot tak primer lahko vzamemo vpletanje staršev v rejniško družino in njihovo onemogočanje pridobitve štipendije, osebnih dokumentov in posledično tudi letovanja z rejniki. Tudi leto kasneje, ko sem šla v London sem osebne dokumente dobila preko kolizijske zastopnice, ki mi jo je postavil CSD posebej za primer urejanja osebnih dokumentov.
Na svojo zagovornico sem se obrnila zelo velikokrat. Navezale sva zelo pristne stik in tudi pogovarjale sva se praktično o vsemu. Pri tem pa mi je bilo najbolj pomembno ravno to, da je zagovornica verjela vame. Sčasoma se mi je izboljšal učni uspeh, za kar je veliko pripomogla tudi ona, saj mi je zmeraj dala vedeti, da zmorem več, kar je zame tudi nujno potrebno, če želim postati socialna delavka, za kar sta me navdušili moja zagovornica in voditeljica društva Deteljica, pri katerih čutiš, da delata s srcem.
Danes, tri leta po tem sem srečna v svoji rejniški družini. Z rejnikoma se dobro razumemo. Sledim ciljem, da bi postala socialna delavka, zato se trudim za kar najboljši uspeh, saj se bom le tako lahko vpisala na Fakulteto za socialno delo. Sem v 3. letniku in upam, da bom tudi letos zaključila z odličnim uspehom.

Ob tem se vprašam, kako bi se stvari odvijale, če mi življenje na pot ne bi prineslo moje zagovornice, posledično pa tudi mnogo drugih ljudi.