Jan Marčič Maruško, predstavnik Nacionalnega otroškega parlamenta pri ZPMS

ZAGOVORNIŠTVO OTROK IN MLADOSTNIKOV

V času obstoja otroškega parlamenta se je pogovarjalo o marsičem. Leta 1999 se je še posebej omenilo potrebo po Varuhu otrokovih pravic. Kot vidite, mineva zdaj že sedmo leto, sprememb pa ni. A prvo se moramo seveda zavedati dejanskega stanja in razlogov, od kod izhaja ta želja in potreba po osebi in uradu, ki bi bila posebej pristojna za probleme otrok.

Bile so podane naslednje ugotovitve:
Slovenska pravna zakonodaja ni prijazna do otrok. Otroci, ki imajo probleme, pa naj si gre tu za nasilje v družini, zlorabe, zanemarjanje ali druge tegobe, marsikdaj nimajo ustreznega sogovornika in zaupnika. Včasih namreč tudi šole in centri za socialno delo težave spregledajo, ali pa jih ne obravnavajo resno. Po nekod pa tudi ob želji za razreševanje neke situacije pride do izpostavljanja otrok namesto njihove zaščite.

Kot primer rešitve tega problema, lahko navedem britanski pristop, pri katerem izjavo otroka, ki je bil žrtev npr,.spolne zlorabe, posnamejo na video posnetek. S tem poskrbijo, da ti potrebni podatki pridejo na naslednje stopnje v postopkih obravnavanja kaznivega dejanja brez nepotrebnega večkratnega podoživljanja travme. Pred kratkim je potekal tudi seminar na to temo in upamo, da bo na podlagi medsebojne izmenjave izkušenj prišlo do morebitne zelo dobrodošle spremembe.

Drži, s tem ne bi olajšali dela preiskovalcem, ampak bi bil ves postopek prijaznejši do otrok.

Vrnimo se nazaj k Varuhu otrokovih pravic. Na podlagi vseh predlogov, se je pred šestimi leti resda uvedel poseben resor za varovanje otrokovih pravic v okviru urada Varuha človekovih pravic.

Vendar mislimo, da še vedno velja potreba po zagovorništvu s strani posebne strokovne institucije države, ki bi se posvečala izključno otrokom.

Ukvarjala bi se tudi z naslednjimi problemi:
•     kršenje pravic otrok s strani roditeljev, rejnikov…(vse več nasilja, zanemarjanja, spolnih zlorab)
•     neenakost otrok pri organih represije
•     neenakost otrok, ko gre za otroke s posebnimi potrebami
•     kršenje pravic otrok v šoli
•     neučinkovita pomoč otrokom, ki nimajo prijaznega družinskega okolja
•     neučinkovito spremljanje otrok pred institucionalnimi obravnavami otrok
•     neustrezna kaznovalna politika za otroke, ki so nasilni…

Prav tako bi povedal, da je že sama zakonodaja s področja otrokovih pravic zelo razpršena v številnih podzakonskih aktih in je zato strnitev v enem same zakonskem aktu nujno potrebna.

Arabski pregovor pravi: »Dvoji ljudi so: taki, ki bi lahko bili srečni, pa niso, in taki, ki iščejo srečo, pa je ne najdejo.« In institut Varuha otrokovih pravic bi lahko komu vsaj dal zemljevid.