Irma Kirin Zakrajšek, Okrožno sodišče v Ljubljani

VLOGA DRUŽINSKEGA SODIŠČA PRI URESNIČEVANJU »NAJVEČJE KORISTI OTROKA«

Po zadnji reformi na področju družinske zakonodaje sredi leta 2004, ki je prinesla mnoge novosti, bistvo pa to, da se je reševanje zadev s področja družinske problematike združilo na enem mestu, je bil z januarjem 2005 v okviru Okrožnega sodišča v Ljubljani ustanovljen oddelek za družinsko sodstvo.To omogoča sodišču celovito obravnavanje družinskega prava in specializacijo odločanja v teh zadevah. Novi Družinski zakonik, ki se pripravlja, bo na sodišča prenesel še številne druge pristojnosti za odločanje v družinsko pravnih zadevah s centrov za socialno delo in določil nekatere nove pristojnosti. Odločanje v teh zadevah bo tako v pretežni meri zaupano sodišču.

In kako se uresničujejo otrokove pravice na področju družinskega prava, kakšno je varstvo pravic otroka v zvezi s postopkom za dodelitev otrok pri razvezi?

Najpogosteje se na oddelku ukvarjamo z razmerji po razvezi zakonske zveze. Naše največje zadovoljstvo je takrat, ko smo prepričani, da smo odločili tako, kot je bilo najboljše mogoče, predvsem z vidika otrok, ki so v teh postopkih najbolj prizadeti. Korist otroka je glavno načelo pri odločanju.

Pri našem delu je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje korist otroka, in sicer v vseh razmerjih in položajih, v katerih je otrok udeležen ali prizadet.  V mnogih določbah ZZZDR je otrokova korist zapisana kot osnovno vodilo za ravnanje. Korist otroka je vodilo pri odločanju sodišča o dodelitvi otroka po razvezi, pri odločitvah o stikih, morebitnem odvzemu ali omejitvi stikov in drugih.

V zakonskih sporih ter sporih in razmerjih med starši in otroki mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (408/1 čl. ZPP).

Država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6.čl. ZZZDR).

Zakon poudarja načelo varstva otrokovih koristi v okviru načela oficialnosti.

Korist otroka je omenjena v mnogih členih tako ZZZDR kot ZPP. Korist otroka je izrecno poudarjena v poglavju sporazum o varstvu in vzgoji, preživljanju in stikih. Ti členi so: 2.ods. 105.čl, 3.odst.106.čl., 2.odst.106a čl. in 130.čl ZZZDR . V vseh teh primerih zakon določa, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.

Iz 6.čl. ZZZDR izhaja da je v otrokovo korist, da se zdravo razvija. V členu 4/2 je določen namen, ki naj se z roditeljsko pravico doseže-zagotoviti otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Tudi  ZPP izrecno zahteva od sodišča, naj varuje koristi otrok v zakonskih in starševskih pravdah po uradni dolžnosti-408.čl.ZPP.

Glede zagotavljanja otrokove koristi je ZZZDR naravnan v smer Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki določa, da je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist. Upoštevaje konvencijsko načelo o koristi otroka je v novem 5.a čl. ZZZDR izrecno določeno, da morajo za otrokovo korist skrbeti starši, druge osebe, od katerih je otrok odvisen, državni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom.

V naših postopkih se je vseskozi potrebno spraševati:«Ali je to otroku v korist!?«

To vprašanje si je potrebno zastaviti vselej tudi po tem, ko pridobimo mnenje otroka. Dolžnost sodišča je upoštevati mnenje otroka, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (členi 64/2, 78/2, 105/3 ZZZDR) in če ugotovimo, da je to, kar si otrok želi, resnično tudi v njegovo korist.

Pomemben člen v zvezi z mnenjem otroka je 409. čl . ZPP, iz katerega je mogoče razbrati, da ni starostne meje glede upoštevanja otrokovega mnenja oz. starostne meje, ki bi določala, kdaj smemo opraviti razgovor z otrokom in kdaj ne. ZPP rešuje vprašanje procesne sposobnosti otroka: možnost sodelovanja otroka v postopku in izražanja lastnega mnenja v odvisnosti njegove starosti in razsodnosti . 

Če je otrok dopolnil petnajst let in je razsoden, je stranka v postopku in njegova izjava na primer o tem , kje bi želel živeti po razvezi, ima značaj zahtevka, ki ga mora sodišče presojati. Sodišče bo tako ugotavljalo, kateri zahtevek , od otroka ali staršev,  je v korist otroka. To dolžnost ima sodišče po ustavnem načelu (53.čl. ustave) in po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah. Če otrok še ni star 15 let, je pa razsoden (dodaten pogoj, da je otrok dopolnil deset let starosti je bil odpravljen z novelo ZPP v decembru 2003) prav tako lahko izrazi svoje mnenje in tako mnenje je pomembno pri odločitvi sodišča. Tak otrok nima procesne sposobnosti, in ne more postaviti svojega zahtevka, ima pa pravico izraziti svoje mnenje. Če sodišče ugotovi, da je otrokovo mnenje v skladu z njegovo koristjo, čeprav je drugačno od zahtevka staršev, je sodišče dolžno odločiti tako kot želi otrok. Naš ZPP šteje, da ima otrok tako razumevanje, če je razsoden in je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve. Sodišče  mora seveda oceniti, ali je odločitev v skladu z otrokovim mnenjem tudi res otroku v korist.

Sodišče otroku, ki je dopolnil 15 let pošlje dopis in ga obvesti o pravdnem postopku (o tožbi ali predlogu staršev) in ga pozove, da sporoči, če želi sodelovati v postopku. Otroku, ki je dopolnil 15 let in je podal svoje nnenje, sodišče vroča tudi sodbo in zoper sodbo ima pravico vložiti pritožbo. Otrok ponavadi svoje mnenje izrazi pred pristojnim CSD in če ni večjih zapletov že CSD pri svojem mnenju upošteva otrokove želje. V primeru dileme o tem,  kateremu od staršev naj bo otrok zaupan, pa  mnenje CSD ne zadostuje in je potrebno v postopek pritegniti še izvedenca ustrezne stroke .  Največkrat mnenje CSD zadostuje (ta mnenja so v težjih primerih izdelana po timih več strokovnjakov), v katerih so navedena vsa tista dejstva, ki sta jih navedla starša in otroci, pa tudi tista, ki jih starša nista navedla tudi v predlogu ne oz. v tožbi. Usposobljeni delavci centra kot rečeno opravijo razgovor z otroki in če otrok pove svoje mnenje, to mnenje skupaj s svojo oceno posredujejo sodišču.    

V postopku tako sodišče ugotavlja, kakšna rešitev bi bila najboljša za otroka. Pri tem sodišču nudijo pomoč in svetovanje delavci centrov za socialno delo in navsezadnje sodni izvedenec, ki v najtežjih primerih poda mnenje o tem, kaj je najbolje za otroka. Sprašujem se, ali otrok v teh primerih resnično potrebuje posebnega zastopnika ( branilca ) in kaj bi bilo drugače, če bi ga imel oziroma ali bi bila odločitev sodišča drugačna. Menim, da ne, saj se vsi »vpleteni« v sedanjem postopku trudimo odločati v največjo otrokovo korist in zato, ker je v naših primerih vloga sodišča le drugačna kot v drugih postopkih, kjer je sodišče le razsodnik, torej tisti, ki o zadevi le razsodi .

Povzetek:

Razmerja po razvezi zakonske zveze so najpogostejša razmerja, s katerimi se ukvarja naše sodišče. Vsaka razveza zakona, čeprav sporazumna, ni brez posledic. Tudi če se še tako trudimo in si želimo urediti razmerje po razvezi čim boljše, se je potrebno zavedati, da nikoli ne bo več tako, kot je v družini bilo. Vsak primer je primer zase. Situacij je toliko kolikor je ljudi. Zdi se, da je drugačna situacija po razpadu družine, v kateri so bile razmere resnično nevzdržne in v škodo otrok. Je razveza v teh primerih najboljša rešitev, če je seveda primerno poskrbljeno za varstvo in vzgojo otrok in za njihovo preživljanje?! Mnogo vprašanj se poraja v teh postopkih, polnih čustev. Čustvena obremenitev je izjemno huda, ne le za starše in otroke, temveč tudi za sodnike. Pri družinskih sporih sodnik ni le pravnik, mora biti tudi psiholog, socialni delavec, ekonomist in še kaj. V vseh primerih razpada družine so prisotne stiske zakoncev, ki se razvezujeta in bolečina otrok. Kako stresne so situacije za otroke pa je odvisno predvsem od  komunikacije med staršema oziroma od tega, ali sta sposobna svoje konfliktne situacije pred otroki skriti in ali sta kljub razvezi zakona sposobna še naprej ostati starša v pravem pomenu besede.