Katja Bašič, Danijela Frangež: Združenje proti spolnemu zlorabljanju

RAZUMEVANJE IN CILJI ZAGOVORNIŠTVA OTROK

V našem prispevku želimo predstaviti naše razumevanje zagovorništva in kako naj bi ta koncept deloval v okviru nevladne organizacije, s ciljem zaščite otrokovih pravic. Razumevanje našega videnja zagovorništva vidimo kot prispevek pri iskanju dodatnih najboljših poti za zaščito otrokovih pravic, ki smo jo dolžni v državi oblikovati in ki naj doprinese k zaščiti otrok.

Najkompleksnejšo in najpomembnejšo pravno zaščito otrokovih pravic v naši državi še vedno  predstavlja Konvencija  o otrokovih pravicah ter ustavna določba v 56. členu, ki je otroku priznala položaj subjekta.

Na nivoju prava bi še lahko naštevali akte, ki parcialno obravnavajo otrokove pravice, toda ne glede na to je prepad med normativnim, deklariranim in dejanskim stanjem oziroma resničnostjo na področju spoštovanja otrokovih pravic velik. Paternalistično obravnavanje otroka, katerega značilnost je domneva, da državni organi vedno delujejo v otrokovem interesu, je še vedno prej pravilo kot izjema. Vedno znova se soočamo tudi z ravnanji in mnenji, ki kažejo na to, da na otroka ne gledamo kot na osebnost, ki ima v zvezi s svojim položajem ali konkretnim dogajanjem, ki ga zadeva, pravico izraziti svoja občutja in svoja mnenja, kaj šele, da bi na njega gledali kot na nekoga, ki je lahko sposoben tudi samostojne presoje o svojih interesih. In to so osnove, na katerih lahko sploh vzdrži ustavna določba ter osnova, da lahko govorimo o udejanjanju otrokovih pravic.

Konvencija o otrokovih pravicah v svojem 3. členu govori o tem, da naj bodo otrokove koristi glavno vodilo, v svojem 12. členu pa pravi, da države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben oblikovati lastna mnenja, pravico do prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo.

Na te probleme nas je ob pregledu vladnega Poročila o uresničevanju otrokovih pravic  v RS v januarju 2004 opozoril tudi Odbor ZN za otrokove pravice iz Ženeve, katerega na osnovi poročanj skrbi med drugim tudi, da otroci pri stiku z javnimi ustanovami in socialnimi službami, vključno s Centri za socialno delo, pogosto še nimajo možnosti, da bi predstavili svoja stališča.

S čim se soočamo v praksi

Primer1:

Mati 13 letne deklice se je obrnila na Združenje v želji, da jo podpremo v njenem uveljavljanju prekinitve stikov med hčerko in očetom, s katerim se je mati razvezala. Stiki med očetom in hčerko ne potekajo že zadnja tri leta, ves čas, kolikor tudi trajajo postopki, za dokončno odločitev o stikih. Deklica je v tem času bila »obravnavana« pri kar številnih strokovnjakih. V pogovoru nas mati ni prepričala o svojih razlogih, na katerih je utemeljevala zahtevo za prepoved stikov, toda njena trditev, da hčerka sama noče stikov nas je spodbudila, da smo si pridobili materino soglasje in se z deklico pogovorili. V pogovoru  nam je deklica povedala za spolno zlorabo s strani očeta. O tem je spregovorila prvič in mati je bila nato preko nas o tem tudi prvič seznanjena. Strah pred nadaljnjo zlorabo je bil razlog njenega odklanjanja stikov z očetom.       

Primer 2:

Mati 7 letnega fantka, ki je zatrjevala, da otrok ne želi videvati očeta, se je strinjala s predlogom, da se z otrokom pogovorimo. V pogovoru se deček ni spomnil ničesar, kar mu pri očku nebi bilo všeč. Toda kot zagotovilo, kako ga ne mara, je povedal, da je medvedka, ki mu ga je oče poslal kot darilo, vrgel v kanto za smeti. Ko je bil v nadaljevanju pogovora, na otroško igriv način vprašan, ali ni bil medvedek žalosten, ko ga je vrgel v smeti, je odgovoril: »Saj je mama rekla, naj ga vržem v kanto«. To je le en segment iz pogovora z otrokom, pri katerem bi kot otrokovi zagovorniki skozi proces zagovorništva vložili vse napore, da deček ponovno vzpostavi stik z očetom.

Primer 3:

O sumu spolne zlorabe 4-letne deklice s strani očeta je bilo tožilstvu s strani policije že podano poročilo. Stiki otroka in očeta so krajši čas potekali v varni sobi, toda Center za socialno delo je bil na osnovi svojih videnj mnenja, da za to ni razlogov in da se stiki lahko nadaljujejo brez nadzora na očetovem domu.
Mati 4 letne deklice se je obrnila na nas v zaskrbljenosti, da se ob ponovnih stikih deklice z očetom na njegovem domu spolna zloraba otroka nadaljuje. Materine razloge zaskrbljenosti smo ocenili kot zelo resne in tudi na osnovi novih sporočil otroka, ki jih je podal materi, podali tožilstvu ovadbo o sumu kaznivega dejanja. Nekaj dni za tem je deklica na nenačrtovanem  obisku z materjo na Združenju na vprašanje, ali greš rada k očiju, bila tiho, na nadaljnje vprašanje, kaj pa se igrata z očijem, ko si pri njemu, pa je rekla »oči me gica po lulici«. Zaradi zaščite otroka smo CSD zaprosili za sklic tima. Socialna delavka nam je v telefonskem stiku povedala, da je njihovo mnenje, da do spolne zlorabe nikoli ni prišlo. Mati pravi, da brez naše pomoči nikoli nebi mogla zbrati toliko poguma in pridobiti toliko informacij o svojih in otrokovih pravicah, s katerimi je uspela zaščititi otroka tako, da so se ponovno vzpostavili stiki v varni sobi.

Primer 4:

Babici 4 vnukov po materini strani pomagamo, kolikor nas seveda CSD hoče poslušati, da se udejanjijo osnovne pravice njenih vnukov. Oče otrok je bil obsojen na 12 let zaradi trpinčenja in spolnega zlorabljanja svojih 4 otrok in se nahaja na prestajanju zaporne kazni. Kljub temu je obdržal starševske pravice. Mati otrok je umrla pred njegovo obsodbo. Takoj za tem, ko je storilec odšel na prestajanje zaporne kazni, je CSD z utemeljevanjem, da babica, pri kateri so vnuki preživljali velik del svojega otroštva, potrebuje nekaj časa za počitek in da bodo zato otroke za nekaj časa odpeljali. Pri babici živita in sta odrasli tudi dve polsestri otrok, sedaj že odrasli osebi. Otroke so v soglasju z očetom /katerega je babica tudi prijavila in na osnovi njenih prijav so pravzaprav stekli postopki/ oddali v rejniško družino. Od odhoda otrok od babice in dveh polsester otroci s svojo širšo družino niso smeli imeli stikov več kot eno leto. Obratno pa je stike z otroki preko telefona vzpostavljal oče in jim pri tem grozil, da morajo zanikati vse, kar so povedali zoper njega. Stike so vzpostavljali tudi starši storilca, čeravno se je tekom stika babice z Združenjem zaznalo in prijavilo tudi sum spolne zlorabe ene od deklic s strani očetovega očeta. Štirje zlorabljeni otroci so bili nameščeni iz mestnega v kmečko okolje in to v rejniško družino, kateri so bili to prvi rejenci in kjer rejnica ni imela niti izkušenj niti kakršnekoli dodatne izobrazbe za delo z zlorabljenimi otroki. Ko so se po več kot letu vzpostavili prvi stiki babice z otroki, so se otroci babici tudi potožili in zapis o tem, da sta bila dva od otrok v rejniški družini deležna tudi fizičnega discipliniranja smo posredovali CSD. Preprosto najprej tudi nismo mogli verjeti babici, da se z vnuki ne more dobiti na svojem domu ob Božičnem prazniku, dokler sami nismo izkusili naporov, ki smo jih vložili zato, da se je to udejanjilo. Na timu so bile dane obljube o marsičem, toda dejstvo je, da stiki med babico, dedkom, dvema polsestrama in 4 otroci potekajo sedaj enkrat mesečno na CSD in to pod nadzorom. Babica oz. celotna širša družina otrok po materini strani ni bila nikoli ogrožajoča za otroke, to je potrdil tudi CSD.     

To je le nekaj primerov zadnjih mesecev v tekočem letu, ki bi nam morali biti dodatno opozorilo, da z uveljavljanjem otrokovih pravic v naši državi ne moremo biti zadovoljni. In zato je nujno
- uveljavljanje instrumentov, s pomočjo katerih bomo prepoznavno in legitimno zahtevali  uveljavljanje že jasno zapisanih in torej obstoječih pravic vseh otrok,
- z njihovo pomočjo šli korak dalje z zavzemanjem za resnični interes otroka in otrokovo največjo korist.
- Vzpostaviti institute, instrumente, s katerimi se bo to otrokom zagotavljalo oziroma sploh omogočalo.

Eden od takšnih instrumentov je  zagovorništvo. Ali nismo v opisanih primerih opravljali pomemben del zagovorništva za otroke?

Nespornost  zagovorništva  odraslih  

Zanimivo je namreč, da je zagovorništvo, kot projekt za odrasle osebe, že mnoga leta sestavni del delovanja nekaterih nevladnih organizacij. Pri izpostavljanju mnogih problemov, domnevnih  nejasnosti in očitno velike potrebe, da se lotevamo zagovorništva otrok kot odkrivanja nečesa popolnoma novega, se samo po sebi zastavlja vprašanje, v čem je bistvo problema? Ali morda zagovorništvo odraslih ni toliko problematično, ogrožajoče za institucije? Ali se hoče videti in se vidi v zagovorniku za odraslega zgolj fizični in s tem moralni suport? Ali je zavedanje problematičnosti npr. kršenja pravic odraslih bolj prisotno? Ali pa je zavedanje vseh o lastni odgovornosti odraslih tako formaliziralo in s tem minimaliziralo institut zagovorništva odraslih?

Nekaj je na tem. Tudi izkušnje na področju zaščite otrok nam to potrjujejo.

Neopremljeni odrasli, straši, nezlorabljajoči starši itd. najpogosteje niso v stanju zaščititi otrokove pravice. Zato je večina zagovorništva, vsaj dveh podpisanih nevladnih organizacij, preko staršev namenjenega otrokom. Toda ker se pred uradnimi institucijami ne moremo predstavljati kot zagovorniki otroka, to delamo na način, da v vsakem konkretnem primeru ozaveščamo njihove starše o njihovi vlogi, o pravicah otroka, na kakšen način naj jih dosegajo, do česa imajo njihovi otroci pravico, kaj bi bilo v danem primeru v največjo korist otroka itd. Toda prenašanje teh vedenj in nato njihova uporaba v praksi s strani staršev za otroka, ni preprosta in zato tudi ne ustrezno učinkovita. Še posebej v primerih, ko se soočamo z navzkrižjem interesov otroka in staršev ali enega od staršev. Pogosto pa se tudi starša, ki z novimi vedenji upravičeno insistira na zaščiti otrokovih pravic, opredeli kot motečega starša ali tudi kot tistega, ki ne dela v otrokovem interesu. Zato se dobro zavedamo, da bi naša vloga za otroka v teh primerih morala »biti tam oziroma kjerkoli je to potrebno, ali z otrokom ali za otroka in ali v imenu otroka«.       

Otroci pri nas še niso zadovoljivo zaščiteni in njihove osnovne pravice se pogosto ne spoštujejo. Nikakor se nočemo soočiti z dejstvom, da so pri nas »otrokove pravice še zelo mlade«, da je sistem zaščite otrok neizdelan in brez pravil ter v skladu s tem ustreznih protokolov, da je otrok le redkokdaj vprašan za mnenje, kaj šele, da bi se slišalo ali prisluhnilo njegovim videnjem, potrebam in željam, da spremembe zakonodaje na različnih področjih  do sedaj niso bistveno doprinesle k upoštevanju pravic otrok, temveč predvsem pravic njihovih staršev, da do sedaj še nismo sprejeli nobenega celostnega zakona, ki bi se nanašal na zaščito otrok, da se za otrokove pravice (če se) zavzemamo lahko pretežno na osnovi Konvencije o otrokovih pravicah, ki se jo pri tako nedorečenem sistemu zaščite otrok lahko npr. skozi tretji člen Konvencije, ki govori o največji koristi otroka, tudi zlorablja, saj se tolmačenje tega člena pogosto prilagodi temu, kar odločujoči v določenem trenutku ocenijo kot otrokovo korist. Npr.: sklep v odločitvi o stikih »v največjo korist starša, ki ne živi z otrokom je, da ima otrok z njim redne stike«.

Odnos do otrok s svojim obstojem potrjuje tudi institut zagovorništva za odrasle.

Odgovornost staršev in zagovorništvo otroka 

Popolnoma jasno je, da so starševske pravice in njihova odgovornost v zvezi z otroki  prevladujoče oziroma na prvem mestu in nič nam ne daje pravice vmešavati se v relacije otroci –starši, razen če država v izjemnih in specifičnih situacijah  prevzame njihovo avtoriteto v korist otroka in zaradi koristi otroka. Govorimo o primerih, ko otroci  potrebujejo zaščito s strani družbe oz. države, kot npr. otroci, ki potrebujejo zaščito oziroma so zanemarjeni, zlorabljeni, zapuščeni. Toda tudi takrat bi morale državne službe institucije in druge organizacije poskrbeti za zadovoljitev specialnih otrokovih potreb in njihove družine bi morale biti pri tem vključene. Takrat je primeren trenutek, da se staršem lahko ponudi tudi zagovornika za otoka. Starši bodo zelo razmislili, preden bodo takšno pomoč odklonili in se s tem izpostavili morebitnim dvomom, ali so storili vse v otrokovo korist.

Toda tako kot se povečujejo znanja o otrokovih potrebah, tako starši postajajo bolj in bolj odvisni od znanj, izkušenj in veščin izven družine, da bi se lažje spopadali tako s svojim vsakodnevnim življenjem, kot tudi z nalogami vzgoje otrok. Še z znanji so starši pogosto nemočni, saj je pogosto težavna tudi uporaba znanj oziroma njihova implementacija v prakso. Institucije od vrtca, šole in tudi sociale postajajo preobremenjene, da bi se ukvarjale s tovrstnimi vsakodnevnimi problemi staršev, predvsem pa se tudi nasploh ukvarjajo z otrokom najpogosteje šele takrat, ko vidijo problem. Zato je to težka situacija ne samo za starše, temveč tudi za profesionalce, ki so v poklicih, v katerih bi morali skrbeti za dobrobit otrok. Tudi v teh primerih bo zagovorništvo otrok staršem dobrodošlo.

Še posebej se bo lahko zagovorništvo najprej uveljavljalo v družbi, uveljavilo in izkazalo svoje cilje in moč z zagovorništvom npr. posebej ranljivih skupin otrok. Kot primer: ob ukinitvi otroškega vrtca za Rome bi z institutom zagovorništva otrok brez dvoma hitreje dosegli in zavarovali spoštovanje potreb in s tem največje koristi prizadetih romskih otrok.  
 
Otroci po svojem 15. letu starosti lahko po zakonodaji odločajo o nekaterih svojih pravicah. Po tem letu se lahko zaposlijo, se odločajo o zdravniških posegih v zvezi s seboj itd. In prepričani smo, da se lahko samostojno, ne glede na odgovornost oz. strinjanje staršev, odločajo tudi za uporabo instituta zagovorništva. V kolikor pa k temu dodamo tudi Konvencijo o otrokovih pravicah in njen 3. člen, ki govori, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, »otrokove koristi glavno vodilo«, ter 12. člen,  s katerim države jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, vidimo, da ima v Konvenciji tudi  država dolžnosti in pravice v zvezi z dobrobitjo vseh otrok do starosti 18 let in s tem tudi do njihovih staršev. 

Zato nas ne skrbi, kdo bo uporabnik zagovorništva za otroke. Otroci, starši in drugi se bodo zanj odločali šele ob povečani ozaveščenosti družbe, predvsem pa takrat, ko bo zagovorništvo otrok kot nekaj umevnega in spoštovanega sprejeto tudi s strani države.  
Zagovorništvo otrok je zato naslednji korak v družbenem naporu za zagotavljanje spoštovanja  potreb otrok in s tem  njihovega zdravega razvoja.

Kaj je zagovorništvo

V literaturi se najde različne definicije zagovorništva. Izbrali smo jih nekaj, ki kratko in jasno opredeljujejo njegovo vsebino, namene in cilje.  

Sam koncept zagovorništva za otroke bi lahko definirali »V pravem pomenu besede je zagovorništvo družbeno gibanje usmerjeno v otrokove pravice«./ Paul 1977/

Zagovorništvo je »Proces senzibiliziranja posameznikov in skupin, da ne zgrešijo otrokovih potreb, in obligacija družbe, da  poskrbi za pozitivne odgovore za te potrebe«.

Zagovorništvo otroka je »Intervencija v korist klienta ali skupine klientov v neodzivnem sistemu«.

Zagovorništvo za otroka predstavlja aktivno delovanje zaradi koristi otroka in njegovih pravic.

Zagovorništvo je proces, v katerem posameznik ali institucija prevzame odgovornost za napredovanje interesa drugega.

Nekatere osnovne naloge zagovorništva

V paternalizmu države, ki ga v zvezi z otroki najpogosteje poosebljajo vzgojitelji, učitelji, socialni delavci, policija, tožilstva, sodišča za mladoletnike, sedaj tudi  družinska sodišča itd.  otrokov zagovornik ne vidi vedno otrokove koristi, ne zaupa državi, da resnično predstavlja interese otroka in v odločitvah države skozi njene institucije pogosto lahko vidi zmedo, nasprotujoče si interese, neskladne če ne nezdružljive interese države in interese otroka itd. Zato je naloga zagovornika,  da državo, v sodelovanju z njenimi institucijami, želi z obzirno, diskretno močjo prisiliti k preudarnim razsodbam ali odločitvam.

Zagovorništvo se razlikuje od podpore otroku s strani konkretne službe. Gre za osnovni konceptualni problem, saj profesionalci običajno menijo, da so v posameznem primeru vložili vse in pogosto tudi več, kot je potrebno, glede na realnost pričakovanega. Toda ravno ta jasnost, razložljivost in delo na osnovi že preverjenih formul, je zadnji problem zagovorništva. Službe imajo določena pravila ali ustaljeno prakso, zagovorništvo pa išče nove poti, je napredujoči proces. Prioriteta zagovorništva so otrokove potrebe ali potrebe družine in zagovornik stoji za njimi s svojo odločno voljo, da se jih prizna in udejanji. Zagovorniku je otrok prvi in najvažnejši. Profesionalec je v nasprotju z njim vpleten v celosten problem, ki zadeva otroka, družino, širšo družino itd. in je najpogosteje razpet med različnimi potrebami različnih strank.

Za  profesionalce, ki so se v svojem dolgem profesionalnem delu že utirili v določene točke ali v eno točko videnja problema, bo zagovornik vedno predstavljal problem ali težavneža. Za druge bolj odprte pa bo predstavljala pozornost zagovornika potekajočemu socialnemu procesu interakcijo med otrokom  in njegovim okoljem ter zavzemanje za pravo mesto otroka v tem okolju.

Zagovorništvo otrok je neločljivo povezano s politiko, saj le-ta pogojuje npr. tako nacionalne prioritete kot osnovne koncepte v zvezi z družinsko politiko in seveda tudi politiko dela na področjih, ki zadevajo otroke. In  kakršnekoli želje ali potrebe po spremembah za večje uveljavljanje otrokovih pravic nas,  tako kot spremembe na drugih področjih, vedno soočajo z  globoko vtkanimi odpori, ki temeljijo na že obstoječi profesionalni praksi. Zato je problem zagovorništva za otroke tudi, kako najti poti, ki bodo zagotovile pozornost otrokovim potrebam tudi s strani politikov in odločujočih državnih uradnikov.

Zato je lahko zagovorništvo v svojih začetkih uspešnejše, če se usmeri na uveljavljanje zadovoljevanja potrebe otroka, za katero se lahko trdi, da je potreba vseh otrok ali večjega števila otrok ali skupine otrok /npr. pravica otrok do njihove izražene potrebe, njihove želje, njihovega mnenja./.

Zagovorništvo za otroka je lahko usmerjeno tudi v institucionalne primanjkljaje, ki ne (ali slabše) zadovoljujejo otrokove interese ali interese njihovih družin tako v zvezi z sistemskimi potrebami, kot v zvezi z njihovimi individualnimi potrebami.

Izkušnje kažejo, da otrok vedno bolj potrebuje zaščito in s tem tudi pomoč in podporo osebe, ki ga lahko ščiti pri uveljavljanju njegovih potreb in pravic. Otrok ne potrebuje  samo zaščite pred tistim, ki ga je ogrožal, potrebuje jo tudi za to, da je prepoznan kot ogrožen, potrebuje jo v vseh postopkih za njegovo zaščito, potrebuje lahko tudi zaščito pred usmerjenostjo ukrepov zgolj v zaščito staršev, ne glede na to, ali gre za starša, ki je otroka ogrožal, ali za starša, ki ni bil zlorabljajoč do njega, potrebuje jo tudi zaradi pogostega navzkrižja interesov med njim, starši, širšo družino, rejniki, posvojitelji, potrebuje jo tudi pred uradnimi institucijami, službami in različnimi ustanovami itd.

Seveda pa je zagovorništvo otroka vedno lahko tudi  kot dopolnjevanje ali ob danih pogojih nadomeščanje staršev, v otrokovo korist.

Kdo je lahko zagovornik

Zagovornik je tu zato, ker verjame, da otrok potrebuje zaščito!

Zagovornik ni zaupna oseba otroka, toda otrok mu resnično lahko zaupa!   

Otrok mora vedeti, da ima pravico, da se za njega in njegove potrebe in koristi, za njegovo dobrobit, zavzema oseba, ki to želi početi, ki to vlogo opravlja s srcem, ki resnično verjame v otrokove pravice in kateri otrok lahko zaupa in verjame, da ne bo odstopala od zahtev za uveljavljanje njegovih največjih koristi, in pri kateri oz. v sodelovanju s katero bo otrok imel možnost iskreno pojasniti lastno videnje svojih potreb in želja. Z zagovornikom bo lahko našel tudi pot k udejanjanju življenja, ki ga lahko upravičeno pričakuje, ne glede na to, kaj se je zgodilo.

Delo na zagovorništvu za otroka je torej najprej stvar osebnostnih kvalitet posameznika, njegove vere, prizadevanj in zavzetosti!

Pomembno je, da razume bistvo poslanstva zagovorništva in da si za izvajanje tega poslanstva pridobi ustrezna znanja in veščine. 

Zelo jasno je potrebno razmejiti med odvetništvom ali pooblaščenstvom za otroke s strani države in zagovorništvom. Seveda se zavzemamo, da bi dobil otrok v vseh uradnih postopkih, pa naj bo to upravni, civilno-pravni, policijski, pred kazenski, kazenski itd. svojega odvetnika. Toda ne glede na to, bo vedno potreboval zagovornika. Odvetnik je usmerjen v pravo, zagovornik je usmerjen v otrokove pravice. In narava dela  zagovornika za otroka zahteva njegovo neodvisnost. Institucionalizirani zagovorniki niso in ne zmorejo biti neodvisni zagovorniki.  

Zagovornik za otroka lahko prihaja iz različnih poklicev: socialni delavec, varstvoslovec, pravnik, psiholog, psihiater, zdravnik, pa tudi zavzeti in pomembni državljani različnih strok, ki želijo participirati pri udejanjanju največjih koristi za otroka.

Kdaj začetek zagovorništva za otroke

Nevladne organizacije so se vzpostavile in začele delovati same. Pri tem so si predhodno pridobile osnovna znanja, ki so jih dopolnjevala s prakso in stalnim izobraževanjem. Tudi projekti znotraj nevladnih organizacij, med njimi tudi zagovorništvo za odrasle, so začeli delovati na ta način. Zato smo prepričani, da z zagovorništvom za otroke lahko začnemo!
Prvi korak mora storiti država. Z javnim razpisom za »zagovorništvo za otroke«, bi najprej priznala obstoj in s tem  vlogo otrokovega zagovornika in mu s tem postavila v družbi in tudi v odnosu do institucij svoje mesto. Ne gre torej za to, ali smo sposobni začeti z  vzpostavitvijo  instituta zagovorništva za otroke, ne gre za problem njegovega poimenovanja, ne gre za problem vsebin, niti za problem pridobivanja znanj, niti za to, kako bo dostopen otrokom,  gre za problem javnega priznanja tega instituta in s tem njegovega upoštevanja.

Ali vemo, da imajo otroci pravico do zagovornika?

Prispevek je pripravljen na osnovi skupnega dogovora in razumevanja problema zagovorništva s strani nevladnih organizacij: Zavoda Emma, Ženske svetovalnice, SOS telefona in Združenja proti spolnemu zlorabljanju.

Uporabljeni viri:
1. Izobraževanje: »Child Mental Health and Child Abuse«: Regional Conference on Multidisciplinary Organizational Skills, Dubrovnik, Hrvaška, maj, 1997.
2. Konvencija o otrokovih pravicah, OZN, 1989.