Natisni vsebino

Deklaracija o otrokovih pravicah

Deklaracijo je soglasno sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 20. novembra 1959 z resolucijo št. 1386 (XIV).

 

Preambula

 

Glede na to, da so ljudstva Združenih narodov v Ustanovni listini ponovno potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti in se odločila, da bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji svobodi,

glede na to, da so Združeni narodi v Splošni deklaraciji človekovih pravic razglasili enake pravice in svoboščine za vse, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino,

glede na to, da sta otroku zaradi njegove telesne in duševne nezrelosti potrebna posebna skrb in varstvo ter ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom kakor tudi po rojstvu,

glede na to, da je bila potreba po takem posebnem varstvu navedena v Ženevski deklaraciji o otrokovih pravicah iz leta 1924 in priznana v Splošni deklaraciji človekovih pravic ter v statutih specializiranih agencij in mednarodnih organizacij, ki imajo na skrbi blaginjo otrok, ter

glede na to, da človeštvo dolguje otroku najboljše, kar premore 
 
razglaša

Generalna skupščina to Deklaracijo o otrokovih pravicah, da bi otroci imeli srečno otroštvo in da bi za svoj blagor in blagor družbe, v kateri žive, uživali vse pravice in svoboščine, ki so v Deklaraciji naštete, ter poziva starše, posameznike in dobrodelne organizacije, krajevne oblasti in nacionalne vlade, da priznajo te pravice ter se s postopno sprejetimi zakonskimi in drugimi določili in v skladu z naslednjimi načeli borijo za njihovo uveljavljanje:

1. Načelo

Otroku gredo vse pravice, naštete v tej Deklaraciji. Uživati jih morajo vsi otroci brez izjeme in brez vsakršnega razločevanja glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugačno prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino, bodisi otroka samega ali njegove družine.

2. Načelo

Otrok mora uživati posebno varstvo. Z zakonom ali na drug način mu je treba omogočiti, da se bo v svobodi in dostojanstvu razvijal fizično, psihično, moralno, versko in družbeno zdravo in normalno. V zakonih, sprejetih za varstvo otroka, naj bo otrokova korist poglavitno vodilo.

3. Načelo

Od svojega rojstva mora otrok imeti pravico do imena in državljanstva.

4. Načelo

Otrok mora uživati vse ugodnosti socialnega varstva. Imeti mora pravico do življenja in razvoja v zdravih okoliščinah. Zato je treba njemu in njegovi materi dajati posebno nego in varstvo. Skrbeti je treba zanj in za njegovo mater že pred porodom. Otrok ima pravico do ustrezne prehrane, stanovanja, razvedrila in zdravstvenih storitev.

5. Načelo

Fizično, mentalno ali socialno prizadetemu otroku je zaradi svojskosti njegovega stanja ali položaja potrebno nuditi posebno nego, izobraževanje in skrb.

6. Načelo

Za popoln in skladen razvoj njegove osebnosti sta otroku potrebna ljubezen in razumevanje. Če je to le mogoče, naj zanj skrbe in naj bodo zanj odgovorni starši, vsekakor pa naj raste v vzdušju naklonjenosti in moralne in materialne varnosti. Le v izrednih okoliščinah je lahko otrok v najnežnejših letih ločen od svoje matere. Družba in organi oblasti morajo posebno skrbeti za otroke brez družine in brez sredstev, potrebnih za preživljanje. Za vzdrževanje otrok v velikih družinah je zaželena denarna podpora in sploh pomoč države.

7. Načelo

Otrok ima pravico do šolanja, ki naj bo vsaj na stopnji osnovne šole brezplačno in obvezno. Deležen naj bo vzgoje, ki bo razvijala njegovo splošno kulturno raven in ga usposobila, da na osnovi enakih možnosti razvija svoje sposobnosti in zmožnosti za lastno presojo, čut moralne in socialne odgovornosti, da bo lahko postal koristen član človeške družbe.

Koristi otroka naj bodo vodilo tistim, ki so odgovorni za njegovo vzgojo in izobraževanje; na prvem mestu pa morajo biti za to odgovorni starši. Otroku moramo priskrbeti igro in razvedrilo, katerih namen je prav tako vzgojen. Družba in javne oblasti naj si prizadevajo, da bodo otroci lahko kar najbolj uživali te pravice.

8. Načelo

Otroka je treba v vsakem primeru najprej zavarovati in mu najprej dati pomoč.

9. Načelo

Otroka je treba obvarovati pred vsemi vrstami zanemarjanja, okrutnosti in izkoriščanja. V nobenem primeru ne sme biti predmet trgovine. Otrok ne sme biti sprejet na delo, dokler ne doseže določene starosti. V nobenem primeru ga ne smemo prisiliti ali mu dovoliti, da bi delal v poklicu ali opravljal tako delo, ki bi slabo vplivalo na njegovo zdravje ali vzgojo, oziroma škodilo njegovemu telesnemu, duševnemu in nravnemu razvoju.

10. Načelo

Otroka je treba varovati pred običaji in navadami, ki pospešujejo rasno, versko ali katerokoli drugo obliko diskriminacije. Vzgajati ga je treba v duhu razumevanja, strpnosti, prijateljstva med narodi, miru in občega bratstva ter v zavesti, da naj bodo vse njegove sile in njegova nadarjenost v službi človeštva.

 

Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.