Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.5. Policijski postopki

Letno poročilo 2001 - Poglavje 2.5.

2.5. POLICIJSKI POSTOPKI

V letu 2001 smo prejeli 114 pisnih pobud, ki obravnavajo policijske postopke. Tovrstnih pobud smo v letu 2000 prejeli 86, kar pomeni 33-odstotno rast. Tudi redno poročilo Evropske komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo 2001 opozarja na pritožbe zaradi povečanja nasilja slovenske policije. Te pritožbe poročilo Evropske komisije povezuje s primeri prekomerne uporabe prisilnih sredstev proti posameznikom v priporu, hkrati pa ugotavlja, da je bilo nekaj tudi primerov policijskega nasilja proti Romom.


Največ prejetih pobud je zadevalo izvajanje pooblastil, ki jih imajo policisti pri opravljanju nalog policije. Obravnavani primeri ne opravičujejo ocene o večjem nasilju policije, kar pa ne pomeni, da v minulem letu ni bilo primerov nezakonite, nesorazmerne in v posledici prekomerne uporabe prisilnih sredstev.


Večjo skrb zbuja število pobud, povezanih z nalogami policije na področju varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. Zagotavljanje osebne varnosti in varovanje premoženja sta eno temeljnih upravičenj ljudi v razmerju do policije. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene s pravicami drugih, naloga policije pa je učinkovito zagotavljati varovanje in spoštovanje teh pravic in svoboščin.


Pri opravljanju svojih nalog morajo policisti redno preverjati zakonitost svojega ravnanja ter zagotavljati nepristransko, profesionalno, strokovno, obzirno in vljudno, vendar hkrati odločno in učinkovito ravnanje. V tej zvezi velja poudariti, da le učinkovita policija, ki spoštuje in zagotavlja varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, uživa polno podporo javnosti. Zgolj “dihanje za ovratnik” kriminalcem ni dovolj. Policija zagotavlja ljudem občutek varnosti šele z uspešnim preprečevanjem kriminalne dejavnosti ter z odkrivanjem in prijemanjem storilcev kaznivih in drugih družbi nevarnih nezakonitih dejanj. To poudarja tudi 19. septembra 2001 sprejeto Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope glede Evropskega kodeksa policijske etike (Recommendation Rec (2001) 10 of the Committee of Ministers to Member States on the European Code of Police Ethics), ki v svojem dodatku vsebuje tudi vodila za policijsko posredovanje.


Dogajanje 11. septembra 2001 tudi v našem okolju ni ostalo brez odmeva. Ni dvoma, da spremenjene varnostne razmere terjajo povečano budnost policije, kar lahko v posledici pomeni tudi njeno večjo navzočnost v vsakodnevnem življenju ljudi. Vendar se svoboda in varnost pri tem ne izključujeta. Policisti so pri opravljanju nalog zavezani spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter izvajati policijska pooblastila ob strogem zagotavljanju načela sorazmernosti. To načelo je zlasti pomembno za pravilno razumevanje negativne dolžnosti države po 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki državi in prek nje policiji nalaga, da se vzdrži poseganja v zasebnost, da ne vznemirja in “pusti pri miru” posameznika, ki spoštuje pravni red.


Že v lanskem letnem poročilu smo opozorili na nekatere pomanjkljivosti Navodila za reševanje pritožb (Ur. list RS, št. 103/00), ki zadevajo sodelovanje javnosti v postopku reševanja pritožb zoper policijo. Poudarili smo, da navodilo ne daje javnosti vloge (so)odločanja, ampak zgolj pravico povedati neobvezno mnenje, kar je bliže posvetovalni vlogi. Očitno kot odmev na opozorila sta ministrstvo za notranje zadeve in policija tudi s širšo javno razpravo iskala rešitve za spremembe in dopolnitve veljavnega navodila, ki naj zagotovijo nepristranskost in objektivnost pritožbenega postopka in samega odločanja. Varuh pozdravlja prizadevanja za ureditev reševanja pritožb zoper policijo, ki bo zagotavljala večje zaupanje javnosti.


Prvi korak v smeri zagotavljanja večje nepristranskosti pritožbene poti bi lahko bila odločitev, da namesto predsednika senata, ki je predstavnik policije, o utemeljenosti pritožbe odloča senat z večino glasov. Takšna sprememba bi poudarila sodelovanje predstavnika javnosti, ki bi tako imel enakovreden glas pri odločitvi. Več zaupanja bi uživala notranja pritožbena pot, če bi navodilo okrepilo sodelovanje pritožnika v postopku. V 11. členu navodila je zdaj le določeno, da policija lahko opravi pogovor s pritožnikom in ga morda tudi sooči s policistom, ki je vpleten v zadevo. Veljavna ureditev torej zgolj kot možnost omenja pogovor s pritožnikom, ni pa policija zavezana tako ravnati. Ni presenetljivo, da policija pogosto s pritožnikom ne opravi pogovora in je torej njegov edini prispevek pri razčiščevanju zadeve samo pisna pritožba. Korak v pravo smer bi bila tudi sprememba, ki bi določala, da je na sejo senata povabljen tudi pritožnik. Zdaj je seja senata brez pritožnika, pa tudi brez policista, čigar ravnanje ali opustitev je predmet obravnavanja. Ena od izboljšav bi bila tudi zagotovitev postopka reševanja pritožbe z dvostopenjskim odločanjem.


Navodilo, upoštevaje določbo 28. člena Zakon o policiji (ZPol), podrobneje ureja pritožbeni postopek znotraj policije. Dolgoročno pa ostaja odprto, ali naj pritožbeni postopek ostane znotraj policije ali naj se zaupa organu zunaj policije, kar bi zagotavljalo tudi videz večje nepristranskosti pritožbenega odločanja.


Da policija vedno ne zagotavlja nepristranskega obravnavanja, dokazuje naslednji primer. Štirinajst očividcev je iz zgradbe ministrstva za šolstvo, znanost in šport opazovalo ravnanje policistov pri prijetju osumljene osebe na Župančičevi ulici v Ljubljani. V svojem protestu varuhu so zapisali, da so policisti “iz avtomobila potegnili osebo, ki so jo nato zbili na tla, da bi jo obvladali”. Na tleh ležečo osebo so “pretepali in brcali vanjo”, čeprav je bila vklenjena. Nekateri policisti so “nekontrolirano izvajali nasilje nad osebo, ki se v tistem trenutku več ni mogla braniti” in ni več nikogar ogrožala. Bilo je “pretresljivo gledati izživljanje nekaterih policistov, ki so si z brcami najverjetneje ”dajali duška" za ves bes, ki se je nabral v njih v času lovljenja te osebe". Pobudniki so izrazili pretresenost in zgroženost “ob misli, da se uradne osebe, ki imajo visoka pooblastila in, ki nosijo orožje, v takih situacijah niso sposobne obvladati”.


Prepričani smo bili, da bo policija brez težav in učinkovito ugotovila vsa odločilna dejstva, vključno s prispevkom vsakega od policistov, ki so sodelovali pri opravljanju naloge. Toda na veliko presenečenje smo prejeli odgovor generalnega direktorja policije, da “policijski upravi v postopku reševanja zadeve ni uspelo ne potrditi in ne ovreči navedb omenjene skupine”. Ob zbiranju obvestil je policija sicer ugotovila, da so posamezni policisti, ko je bil osumljeni že vklenjen in je ležal na tleh ob vozilu, “izmenično pristopili” k njemu in ga brez vzroka brcali “v predel telesa ali nog”. Težavo, da zadevi ni prišla do dna, je policija pojasnila z okoliščino, da je na kraj prijetja prišlo več policistov iz več različnih enot. Policisti, ki so sodelovali v postopku, so “odločno” zanikali, da bi po prijetju uporabili prisilna sredstva ali kako drugače grdo ravnali z že obvladanim osumljencem. Tudi “niso videli, da bi kdo drug z njim grdo ravnal ali neupravičeno uporabil prisilna sredstva”. Hkrati pa so povedali, da početja drugih policistov “niso spremljali” in “ne vedo, kateri policisti so to bili”. Policijska uprava Ljubljana je zadevo zaključila s pojasnilom, da jim pri zbiranju obvestil “ni uspelo ugotoviti podatkov ostalih policistov, ki so prišli na kraj prijetja in bi bili lahko osumljeni kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ”. Tako ne morejo potrditi navedb očividcev dogodka.

Policija torej ni zmogla ali ni hotela med 20 policisti odkriti in prepoznati tistih, ki so se spozabili nad že vklenjeno in obvladano osebo. Očitno je bilo dovolj, da so policisti “odločno” zanikali tisto, kar je videlo 14 nepristranskih očividcev, ki so jih opazovali pri izvajanju policijskih pooblastil. Dejanje, kot ga opišejo priče, ne pomeni zgolj eklatantne prekoračitve in zlorabe policijskih pooblastil, temveč verjetno tudi kaznivo dejanje. Policija je državnemu tožilstvu o zadevi poslala poročilo, kar stori tedaj, ko na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo. Zoper nobenega od policistov ni disciplinsko ali kako drugače ukrepala. Ob takšnem razpletu se lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, če bodo tudi “pravi” kriminalci “odločno” zanikali, da so storili kaznivo dejanje. Očitno bo takrat policija pisala le poročila, ne pa kazenskih ovadb.


Presenetilo nas je tudi stališče generalnega direktorja policije, da o zadevi ne smejo odločati, ker je odstopljena v reševanje drugemu pristojnemu državnemu organu, “saj bi lahko prejudicirali zadevo”.

Takšnega pojasnila, ki ga policija sicer pogosto uporablja, ni mogoče sprejeti. Predvsem ne vemo, v čem bi lahko skrbnejša obravnava primera vplivala na odločanje tožilstva ali celo sodišča. Naloga policije je odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter njihovih storilcev. Če policiji storilca kaznivega dejanja ni uspelo odkriti, jo takšna okoliščina predvsem zavezuje, da delo nadaljuje z večjim naporom, da bi opravila svojo zakonsko dolžnost. Podana ovadba ali poročilo državnemu tožilstvu ne odvezuje policije, da nadaljuje opravljati nalogo odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter odkrivanja in prijemanja storilcev takih dejanj.

Tudi ni zakonske podlage, da bi policija zaradi poslanega poročila državnemu tožilstvu določenega ravnanja ne obravnavala s stališča morebitne disciplinske odgovornosti posameznega policista. Zakonski dejanski stan kaznivega dejanja je različen od dejanskega stanu disciplinske kršitve. Tudi organ odločanja je v obeh primerih različen. Policijskega preverjanja ravnanja določenega policista zaradi morebitne disciplinske odgovornosti ni moč povezovati s tožilsko ali sodniško obravnavo istega življenjskega primera, če je bilo morda storjeno (tudi) kaznivo dejanje. Zato vložena kazenska ovadba ali poslano poročilo državnemu tožilstvu ne odvezuje policije, da preverja pritožbe o zatrjevanih zlorabah in kršitvah policijskih pooblastil ter obravnava in odloči v disciplinskem postopku zoper policista.


Že v lanskem letnem poročilu smo poudarili, da samopomoč, razen taksativno v zakonu navedenih izjem - ki jih je treba zožujoče razlagati - v pravni državi ni dovoljena, ker je to lahko začetek njenega konca. Pomemben znak urejene države je, da je v njenih mejah samopomoč prepovedana in ustrezno sankcionirana.


Pobude kažejo, da je čedalje več upnikov in celo “samooklicanih” upnikov, ki jemljejo pravico v svoje roke in si pri tem izdatno pomagajo z gospodarskimi družbami, samostojnimi podjetniki posamezniki in samostojnimi obrtniki, ki imajo licenco za opravljanje zasebnega varovanja. Te tako imenovane “varnostne službe” kraljujejo pri “izvajanju asistence” in “fizičnega varovanja” oseb, ki si (samovoljno) jemljejo svojo pravico ali pravico, za katero mislijo, da jim gre. Policija v takšnih primerih ob intervencijah praviloma le ugotavlja, da “bi eventuelno šlo” za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ. Ker pa se pregon za to kaznivo dejanje začne na zasebno tožbo, policija ne posreduje, temveč zgolj napoti oškodovanca na sodno pot.


V enem od obravnavanih primerov je dedič na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju prišel na domačijo druge osebe iskat stvari, za katere je menil, da mu pripadajo iz naslova dedovanja. Lastnik domačije ni dovolil odpeljati kmetijskih strojev, pripomočkov in kmetijskega traktorja ter se je takšnemu početju uprl. Varnostnik je poklical policijo, češ da se lastnik domačije “vmešava in grozi s samomorom”. V intervenciji je policija le ugotovila, da je prišlo “do manjšega verbalnega spora”. Lastnika domačije je policist “pomiril s pogovorom”. Policija je odšla, dedič pa je s pomočjo varnostnikov nadaljeval svoje delo in odpeljal, kar je hotel.


V drugem primeru je bil med lastnikom in osebo, ki je uporabljala stanovanje, očitno spor o tem, ali gre za zakonito uporabo stanovanja. Čeprav Stanovanjski zakon izrecno napotuje lastnika, da vloži tožbo na izpraznitev in torej prepusti odločitev o nezakoniti uporabi stanovanja sodišču, pa se je lastnik raje odločil za varnostno službo in selitveni servis. Nasilno so odprli stanovanje, stvari osebe, ki ga je do takrat uporabljala, zložili na tovorno vozilo ter jih odpeljali v skladišče v hrambo. Najemnik sosednjega stanovanja je poklical policijo, da pri sosedu vlamljajo v stanovanje. Policija je prišla v intervencijo, vendar je na pojasnilo lastnika, da gre za izselitev osebe, ki nezakonito uporablja stanovanje, odšla, ne da bi ukrepala.


Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. list RS, št. 32/94 - 9/98) v 15. členu izrecno prepoveduje “varnostnim službam” opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Odločanje o sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih je v pristojnosti pravdnih sodišč (primerjaj 1. člen ZPP). Prisilna izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti, pa je pridržana sodišču, ki opravlja izvršbo (primerjaj 1. člen ZIZ). Odločanje o spornih premoženjskih razmerjih, kakor tudi prisilna izpolnitev obveznosti, je torej pridržana izključno sodni veji oblasti.


Ministrstvo za notranje zadeve je pooblaščeno za nadzor nad opravljanjem zasebnega varovanja, zato je še toliko bolj presenetljivo, da policija ob intervencijah očitno ne preverja, ali je delovanje “varnostnih služb” znotraj njihovih pristojnosti in pooblastil. Za trditvami o “izvajanju asistence” in “fizičnem varovanju” se lahko kaj hitro skriva opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Dejstvo je, da “varnostne službe” že s svojo navzočnostjo sodelujejo in pogosto tudi neposredno opravljajo prisilno izvršitev sodnih odločb ali prisilno izpolnitev obveznosti, ko njihov naročnik vzame pravico v svoje roke.


Nesprejemljivo je stališče, da policija ni zavezana posredovati, ko gre za kaznivo dejanje, katerega pregon se začne na zasebno tožbo. Naloga policije po 3. členu ZPol je tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prijemanje storilcev teh dejanj. ZPol ne omejuje nalog policije zgolj na kazniva dejanja, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti. Naloge ji določa tudi na področju prekrškov. Pri prekrških pa gre za kategorijo dejanj, katerih škodljivost in družbena nevarnost je manjša v primerjavi s kaznivimi dejanji. Če je policija pristojna za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, je po logični razlagi s sklepanjem od manjšega na večje zavezana enako ravnati glede vseh kaznivih dejanj, tudi tistih, za katera se pregon začne na zasebno tožbo. Nasprotno stališče bi pomenilo, da se policija ukvarja s prekrški, ne pa v celoti tudi s protipravnimi dejanji, ki jih je zakonodajalec zaradi zadosti visoke stopnje družbene nevarnosti uvrstil celo med kazniva dejanja. Določba 148. člena ZKP, ki dolžnosti organov za notranje zadeve omejuje le na kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne more zmanjševati obsega nalog policije, ki je določen v ZPol. Naloge policije pač niso samo na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Naloga policije je tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. V primerih, ko “samooklicani” upnik jemlje pravico v svoje roke ter ukrepa zoper zatrjevanega “dolžnika”, gre praviloma prav za ogrožanje osebne varnosti in premoženja žrtve takšnega samovoljnega ravnanja. Nekoliko cinično zveni pojasnilo policije, da ni ukrepala, ker “fizična sila … z namenom prilastitve predmetov ni bila uporabljena”. Ali policija s takšnim stališčem morda spodbuja “dolžnika”, da se vsiljivcu upre z uporabo fizične sile ali celo kako drugače, da bi si s tem zagotovil posredovanje policije, ki bi preprečila nadaljnje protipravno in samovoljno poseganje v njegovo lastninsko in druge pravice, za katere misli, da mu pripadajo? Mora žrtev morda govoriti v jeziku vsiljivca, da bi si zagotovila posredovanje policije in s tem države, ki je zavezana posamezniku zagotavljati osebno varnost in varnost njegovega premoženja?


Prav tako policija ne more biti razsodnik v sporu, kar kaže naslednji primer. Investitor je začel izvajati gradbena dela, pri tem pa ni hotel upoštevati stališča skupine ljudi, da posega v zemljišče, ki je njihova lastnina. Skliceval se je na pridobljeno upravno dovoljenje za gradnjo ter trdil, da mu pripada služnostna pravica vožnje in pešpoti po zemljišču, v katero je posegel. Skupina ljudi, ki je hotela preprečiti nadaljnje izvajanje gradbenih del, je svojo pravico utemeljevala na sodni odločbi, iz katere je izhajalo, da je to zemljišče kupila.

Ob prvi intervenciji je policija udeležence spora napotila, da zadevo uredijo po sodni poti. Zaradi oviranja in preprečevanja nadaljnjih del pa je investitor nekaj dni kasneje znova poklical policijo. Takrat je komandir policijske postaje, ki je vodil intervencijo, pregledal dokumentacijo investitorja. Na tej podlagi je ljudem, ki so preprečevali gradbena dela, ukazal, da prenehajo kršiti javni red in mir. Hkrati je zahteval, da investitorju oziroma njegovemu izvajalcu omogočijo neovirano nadaljevanje gradbenih del na tem zemljišču. Osebo, ki prepovedi oviranja oziroma onemogočanja nadaljnjega poseganja investitorja ni upoštevala, je policija vklenila in odpeljala na policijsko postajo zaradi postopka o prekršku. Z intervencijo je tako zagotovila investitorju, da je lahko nadaljeval dela na zemljišču. Konec posegov investitorja je napravila šele sodna odločba, ki je investitorju prepovedala posegati v to zemljišče.


Z ukazom, da se protestniki umaknejo z zemljišča in tako omogočijo izvajalcu nadaljevati dela, se je policija postavila v vlogo razsodnika v spornem premoženjskem razmerju, čeprav nima takšne pristojnosti. Ukaz kot policijsko pooblastilo je dovoljeno dajati le za ukrepe in dejavnosti, od katerih je neposredno odvisno uspešno opravljanje nalog policije, in za toliko časa, kolikor je potrebno, da so te naloge opravljene. Posega policije, ki je dejansko pomenil odločitev o spornem razmerju, ni mogoče utemeljevati z zagotavljanjem javnega reda in miru. Ne samo, da policija ne more biti razsodnik v premoženjskem sporu, pri svoji intervenciji se tudi ne sme postavljati na eno stran in opredeljevati o pravnem razmerju, za katerega razrešitev ni pristojna in zelo verjetno tudi nima ustreznih strokovnih znanj.


Več nevladnih organizacij je opozorilo varuha na različno prakso policije glede izročanja zapisnika o sprejeti ustni kazenski ovadbi ovaditelju. Pobudniki so se pritoževali, da na policiji ne dobijo kopije zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z utemeljitvijo “da to ni predpisano”, “da tega ne smejo storiti, ker gre za varovanje osebnih podatkov”, “da zapisnik policija lahko izroči samo odvetniku” ali “da ni predpisano, da zapisnik lahko izročijo oškodovancu”. Hkrati smo ugotovili tudi primere, ko je ovaditelju uspelo na policiji dobiti kopijo zapisnika o ustno podani ovadbi.


Kazenske ovadbe sprejema tudi policija. O ustni ovadbi policist naredi zapisnik, če je bila sporočena po telefonu, pa uradni zaznamek. Hkrati ovaditelja pri sprejemu ustne ovadbe opozori na posledice krive ovadbe. ZKP, pa tudi noben podzakonski predpis natančneje ne določa postopka oziroma ravnanja policista ob sprejemu kazenske ovadbe. Poslovanje policista v razmerju do ovaditelja ob sprejemu ustne kazenske ovadbe torej ni urejeno.


Ustna kazenska ovadba, ki jo policija vzame na zapisnik, je formalno vloga ovaditelja. To potrjuje tudi dejstvo, da ga je ob sprejemu ovadbe treba opozoriti na posledice krive ovadbe. Čeprav gre za vlogo ovaditelja, pa mu policija ob sprejemu ovadbe vselej ne izroči kopije oziroma drugopisa zapisnika o ustno podani ovadbi. Ovaditelj, ki je praviloma tudi žrtev oziroma oškodovanec iz zatrjevanega kaznivega dejanja, tako o ustno vloženi kazenski ovadbi nima nobenega potrdila ali dokumenta, iz katerega bi bila razvidna vsebina vložene ovadbe in dejstvo, da je policija njegovo ovadbo vzela na zapisnik.


Ker gre za vlogo ovaditelja, smo ocenili, da bi bilo prav, da bi mu policija ob sprejemu ustne kazenske ovadbe izročila kopijo (drugopis) zapisnika o sprejemu ovadbe. Že zato, ker je ovaditelj ovadbo podal po opozorilu na posledice krive ovadbe, je prav, da je seznanjen z njeno vsebino tako, da se mu izroči kopija zapisnika o sprejemu ovadbe.


Zato smo generalni policijski upravi predlagali spremembo prakse tako, da policija vsakemu ovaditelju izroči kopijo (drugopis) zapisnika o sprejeti ustni ovadbi. Hkrati smo tudi predlagali, da se morda z izdajo navodila ali na drug ustrezen način poenoti praksa glede izročanja zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe ovaditelju. Generalna policijska uprava je sledila našemu predlogu. Hkrati je zagotovila, da “bodo izdelane tudi strokovne usmeritve” za poenotenje prakse pri izročanju kopije zapisnika ovaditelju.


Varuh je tudi posredoval generalni policijski upravi mnenje, da je namen pravnega pouka izjalovljen, če ni zapisan tako, da ga lahko posameznik brez težav prebere in se seznani z njegovo vsebino. Obrazec JV/PROM-1 ministrstva za notranje zadeve, ki vsebuje potrdilo o plačani denarni kazni, obvestilo o prekršku in plačilni nalog, je imel z majhnimi, komaj čitljivimi črkami pravni pouk zapisan v navpični legi ob desnem robu. Pravni pouk je bil zapisan s črkami manjše velikosti kot preostalo besedilo na obrazcu. Prebrati ga je bilo mogoče le, če se je obrazec zasukal v stran, torej je bilo branje besedila pravnega pouka mogoče le v vodoravni legi. Velikost in lega pravnega pouka na obrazcu plačilnega naloga sta tako nedvomno odstopala v primerjavi z velikostjo in lego črk preostalega besedila na obrazcu.


Pravni pouk je opozorilo prizadeti osebi, da ji je zagotovljena pravica do pravnega sredstva, s katerim lahko v predpisanem postopku zahteva preskus pravilnosti in zakonitosti izdane odločbe. Pravni pouk mora biti razumljiv in zapisan čitljivo, da ga naslovnik brez težav opazi, prebere in razume.


Zato smo priporočili policiji, naj poskrbi za obrazec plačilnega naloga s takšnim zapisom pravnega pouka, ki bo zagotavljal zakonski namen opozorila o pravici do pravnega sredstva.

Policija je v odgovoru pojasnila vzroke, hkrati pa sporočila, da je v pripravi nov obrazec plačilnega naloga, ki mu bo v spodnjem delu dodana posebna položnica. Tako bo na osrednjem delu obrazca mogoče upoštevati priporočilo varuha v zvezi z zapisom pravnega pouka. Pravni pouk bo na novem obrazcu izpisan vodoravno in v enaki velikosti kot preostalo besedilo obrazca.


V enem izmed primerov smo ugotovili, da policija ni nadaljevala z odkrivanjem in preiskovanjem še nerešenega kaznivega dejanja, ko je oškodovanka podala kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve volilnih rezultatov. Na tej podlagi je Policijska uprava (PU) Koper najprej poslala Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. Na zahtevo tožilstva za dopolnitev poročila pa je policija ugotovila, da je neznani storilec storil kaznivo dejanje uničenja ali ponareditve volilnih listin po prvem odstavku 165. člena KZ s tem, da je ponaredil zapisnik volilne komisije na lokalnih volitvah. Tako je PU Koper podala ovadbo zoper neznanega storilca zaradi suma storitve tega kaznivega dejanja. V obrazložitvi ovadbe je navedla, da bo zbiranje obvestil nadaljevala, o morebitnih novih ugotovitvah pa bo obvestila tožilstvo. Vendar je pobudnica prejela sporočilo PU Koper, da zbiranja obvestil po njeni kazenski ovadbi ne nadaljujejo, kakor tudi, da po oddaji poročila tožilstvu niso prišli do novih ugotovitev.


Glede na to smo generalno policijsko upravo opozorili na 148. člen ZKP, po katerem morajo organi za notranje zadeve, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja ter predmeti, ki utegnejo biti dokaz in, da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Generalna policijska uprava je ocenila odgovor PU Koper kot neprimeren in nesprejemljiv, še posebej s stališča oškodovanke kaznivega dejanja. Ne glede na dotok novih zadev policija ne sme opustiti svojih zakonsko določenih nalog v zvezi z neraziskanimi kaznivimi dejanji. Pri tem mora sodelovati tudi z oškodovanci in jih obveščati o doseženih rezultatih.


Državni tožilec je pristojen, da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec kot organ pregona je dominus litis predkazenskega postopka. Prav zato je pomembno, da ga policija kot organ odkrivanja sproti obvešča o svojih aktivnostih in ugotovitvah glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti.


Po 148. členu ZKP morajo organi za notranje zadeve, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sedmi odstavek 148. člena ZKP določa, da organ za notranje zadeve pošlje poročilo državnemu tožilcu tudi, če na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo.


V primeru, ki smo ga obravnavali, smo ugotovili, da je Policijska postaja Maribor II na prijavo pobudnika sicer zbirala obvestila v predkazenskem postopku, vendar ni ugotovila, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Čeprav je izvajala ukrepe po 148. členu ZKP, pa o zbranih obvestilih ni obvestila državnega tožilca, kot to nalaga sedmi odstavek 148. člena ZKP. Policija je izpolnila to zakonsko dolžnost šele na opozorilo Generalne policijske uprave po intervenciji varuha.


V podobnem primeru sta policista Policijske postaje Murska Sobota na prijavo pobudnice o poškodovanju nagrobnega znamenja zbirala obvestila v predkazenskem postopku. Opravila sta ogled kraja zatrjevanega kaznivega dejanja, kraj fotografirala ter zavarovala sled prstnega odtisa. Ker nista ugotovila znakov kaznivega dejanja, je policija zadevo zaključila zgolj z uradnim zaznamkom. Šele na naše posredovanje je poslala poročilo državnemu tožilstvu o svojih ugotovitvah in izvedenih ukrepih.

V letu 2001 smo pregledali prostore za pridržanje na policijskih postajah v Škofji Loki, Slovenj Gradcu, Velenju ter prostore, ki jih za pridržanje uporablja PU Ljubljana na Povšetovi 5 v Ljubljani. O vsakem obisku smo poročilo o ugotovljenem stanju s predlogi za odpravo pomanjkljivosti poslali policijski postaji in Generalni policijski upravi. Policija se je ustrezno odzivala na naše ugotovitve in priporočila.


Pridržanje v policijski celici je za posameznika stresno in obremenjujoče. Zato varuh nenehno poudarja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva tudi ob odvzemu prostosti s policijskim pridržanjem. S pridržanimi osebami je treba ravnati človeško. Tako jim je treba poleg stalnega dostopa do pijače zagotoviti tudi hrano. Pridržana oseba ima pravico do hrane ob primernem času, ko tudi osebe na prostosti praviloma zaužijejo posamezne obroke hrane (zajtrk, kosilo, večerja), vključno z vsaj enim polnim obrokom na dan. Pri tem ne gre prezreti, da nekatere osebe pred pridržanjem tudi po več dni niso zaužile nobenega obroka hrane (npr. tujci, ki nezakonito prehajajo čez državno mejo). Člen 75 Pravilnika o policijskih pooblastilih (Ur. list RS, št. 51/2000 - pravilnik) določa, da se osebi, ki je pridržana več kot 12 ur, zagotovi prehrana v treh obrokih na dan. Menimo, da je preozka takšna razlaga te določbe, da osebi, ki je pridržana manj kot 12 ur, ni treba zagotoviti nobenega obroka hrane. Določilo prvega odstavka 75. člena pravilnika razumemo tako, da je treba osebi, ki je pridržana več kot 12 ur, zagotoviti tri obroke na dan. Osebi, ki je v pridržanju krajši čas, pa tiste obroke hrane, ki jih glede na čas dneva zaužijejo tudi osebe na prostosti. Ob tem predpostavljamo prilagodljivost glede na okoliščine primera, da pridržana oseba morda tudi ne prejme obroka, ki bi ji neposredno pripadal glede na čas začetka pridržanja. Kljub temu pa to ne sme pomeniti, da je brez hrane daljši čas znotraj prvih 12 ur pridržanja, zlasti ko je pridržanje v dnevnem času in pridržana oseba pred prijetjem dalj časa ni zaužila hrane. Zato smo predlagali, da se v vsakem posameznem primeru upoštevajo vse okoliščine (npr. pridržanje podnevi, zaužitje hrane pred prijetjem itd.) ter tudi pridržanim do 12 ur zagotovi hrana tako, da pridržana oseba praviloma prejeme obrok, ki je prvi na vrsti.

Policija se je odzvala s pojasnilom, da bodo v letu 2002 v sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja pripravili ustrezen režim zagotavljanja hrane osebam, ki so pridržane do 12 ur. Pri tem bodo upoštevali tudi pripombe varuha. Policija je hkrati poudarila, da to ne pomeni, da že sedaj ne priznava pravice pridržanih oseb do prehrane. V skladu z načelom humanosti policisti pridržanim osebam vedno zagotovijo hrano, če zanjo zaprosijo. Posebno pozornost namenjajo tudi osebam, ki so ilegalno prestopile državno mejo. Ker nekateri po več dni prej ničesar ne zaužijejo, jim policisti zagotovijo hrano ne glede na trajanje pridržanja.