Natisni vsebino

Izterjava sankcij za prekršek lahko traja tudi deset let

04.06.2015 15:44
Kategorija: Sodni in policijski postopki - Postopki o prekrških


Prvi odstavek 44. člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od pravnomočnosti odločbe (plačilnega naloga), s katero je bila sankcija izrečena. ZP-1 pa ne določa roka za dokončanje izvršbe globe, temveč v tem delu (četrti odstavek 44. člena ZP-1) napotuje na uporabo določb Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa pet oziroma absolutni desetletni rok za dokončanje tovrstne izvršbe. V skladu z veljavno zakonodajo izterjava globe, izrečene v postopku o prekršku (ki je, kot določa prvi odstavek 52. člena ZP-1 praviloma hiter) lahko torej traja celo deset let.

Rok, v katerem absolutno zastara izvršitev sankcij, izrečenih za prekršek, je po presoji Varuha gotovo bolj stvar prekrškovnega in ne morebiti fiskalnega prava, kamor spada ZDaVP-2, katerega pripravljavec je ministrstvo, pristojno za finance. S tem, da ZP-1 v četrtem odstavku 44. člena napotuje na uporabo ZDaVP, prepušča politiko izvrševanja sankcij, storjenih za prekršek, fiskalnemu in ne prekrškovnemu pravu. Posameznik, ki je dolžan poznati in spoštovati zakone, v opisani obstoječi situaciji tudi težje, če sploh, lahko ugotovi, koliko časa bo na svojem računu nosil breme izvršbe na denarna sredstva. Ob tem lahko gre pri globah, izrečenih za prekrške, za zneske v tisočih evrih. Tudi Vrhovno sodišče RS na primer v odločbi opr. št. I Ips 27374/2013 poudarja, da v pravice posameznika ni dopustno posegati neomejeno (razen izjemoma) in nesorazmerno dolgo, ob tem pa ima država prav na podlagi zastaranja na voljo (le) določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Glede na (skoraj neomejeno) moč države, da izvršbo uspešno izvede, je rok desetih let za zastaranje izvršitve sankcije, izrečene za prekršek, po presoji Varuha lahko tudi nekoliko pretiran in vzbuja sum neučinkovitosti države na tem področju. Kolikor bi bila izterjava obveznosti učinkovita, namreč tudi ne bi bilo potrebe po tako dolgem časovnem obdobju, v katerem se izterjava lahko opravlja.

Varuh je z namenom zagotovitve čim večje pravne varnosti in odprave negotovosti posameznika glede časovnega obdobja, v katerem sme država obremenjevati njegova finančna sredstva zaradi izvršitve sankcij za prekršek, s pomisleki in stališči glede takšne zakonske ureditve izterjave sankcije za prekršek seznanil ministrstvo, pristojno za pravosodje. Ob tem je izrazil tudi mnenje, da bi bilo pravilneje, da bi bil absolutni zastaralni rok za izterjavo sankcij za prekrške določen v samem zakonu, ki določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških, torej v ZP-1, namesto, da se sklicuje na drug zakon s fiskalnega področja. Ob določitvi primerne dolžine tega roka pa bi zakonodajalec moral upoštevati predvsem načela, cilje in namen (hitrega) prekrškovnega postopka, kot tudi nedvomno zmožnost države, da sankcije za prekrške izterja v občutno krajšem roku, kot v desetih letih (kot velja za davčne obveznosti, za katere je sicer tudi sam davčni postopek daljši).

Ministrstvo za pravosodje je pomisleke Varuha preučilo, vendar se jim žal ni pridružilo. Pojasnilo je, da je bila določba četrtega odstavka 44. člena ZP-1 dodana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H – Uradni list RS, št. 21/13) prav z namenom, da bi se odpravil dvom glede pravilne razlage zastaranja izvršitve odločbe o prekršku, ki so se pred tem pojavljali v praksi pristojnih organov. Ker za izterjavo neplačanih denarnih zneskov skrbijo pristojni davčni organi, Ministrstvo za pravosodje meni, da ni smiselno določati drugačnih zastaralnih rokov za dokončanje izvršitve denarnih terjatev, izrečenih v postopku o prekršku. Pri tem se je sklicevalo tudi na analogijo na področju civilnega prava – rok za zastaranje terjatev, ugotovljenih pred sodiščem ali drugim pristojnim organom je namreč deset let. 6.6-33/2014


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt