Natisni vsebino

Policijsko pridržanje sme trajati največ 48 ur

29.11.2018 14:36
Kategorija: Omejitev osebne svobode



Policijsko pridržanje sme po določbah ZKP trajati le nujno potreben čas, vendar največ 48 ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost ali jo privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Policist pridrži osebo v policijskem prostoru za pridržanje, le izjemoma, če to ni mogoče, pa v za to določenem drugem prostoru. V primeru zdravstvenih težav pridržane osebe, policist po seznanitvi z mnenjem zdravnika odloči o nadaljnjem pridržanju osebe. To se po potrebi lahko izvaja tudi v zdravstveni ustanovi na način, ki omogoča izvedbo zdravstvene oskrbe, vendar tudi v tem primeru največ 48 ur.


Ob obisku na Policijski postaji (PP) Celje, v vlogi DPM, smo med pregledom naključno izbranih primerov posameznih pridržanj preverili tudi primer pridržanja osebe na podlagi drugega odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ugotovili smo, da se je policijski postopek začel in bilo zoper osebo odrejeno pridržanje 22. 4. 2018 ob 16.45 uri. V obrazcu »Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem – uradni zaznamek«, v delu »Opravila med pridržanjem/zadržanjem« je bilo zabeleženo, da je bilo 23. 4. 2018 ob 19.30 pridržanje prekinjeno, ker je oseba ostala v na zdravljenju v bolnišnici. Zapisi v tem delu obrazca pa so se kljub temu nadaljevali 25. 4. 2018 med 10.00 in 14.25 uro, ko je bila oseba izročena preiskovalnemu sodniku.

Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) smo predlagali, da primer pridržanja pregleda in sporoči ugotovitve ter morebitne ukrepe v tej zvezi, zlasti pa smo prosili za pojasnilo, kakšen je bil status osebe v času t. i. prekinitve pridržanja in nato kakšen je bil njen status po zaključku zdravljenja 25. 4. 2018 v času med 10.00 in 14.25 uro. Ob tem smo tudi pripomnili, da naš pravni red ne pozna »prekinitve« pridržanja, temveč le njegovo odreditev in zaključek.

MNZ je pojasnilo, da so v obravnavanem primeru policisti PP Celje 22. 4. 2018 ob 16.45 na podlagi drugega odstavka 157. člena ZKP za osebo odredili pridržanje. Zaradi zdravstvenih razlogov je bilo pridržanje zaključeno 23. 4. 2018 ob 19.30 uri. Pridržanje je bilo zoper osebo na podlagi iste pravne podlage ponovno odrejeno 25. 4. 2018 ob 10.00 uri, zaključeno pa ob 14.25 uri istega dne, ko je bila privedena k preiskovalnemu sodniku. Policisti PP Celje so se po zaključku prvega pridržanja nahajali v zdravstveni ustanovi, da bi potem, ko bi se osebi zdravstveno stanje izboljšalo, zoper njo ponovno odredili pridržanje, saj je oseba grozila, da bo kaznivo dejanje dokončala. Policisti z osebo v času, ko je bila ta na zdravljenju po zagotovilih MNZ niso izvajali nobenih opravil.

Nadalje je MNZ pojasnilo, da morajo policisti odrediti pridržanje tisti trenutek, ko so izpolnjeni zakonski razlogi za pridržanje, pridržanje pa se odpravi, ko prenehajo zakonski pogoji, zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. V večini primerov, predvsem v prekrškovnih zadevah, policisti pridržanje zaključijo, če je oseba sprejeta na zdravljenje, vendar ne zaradi zdravljenja samega temveč, ker prenehajo razlogi zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. V določenih primerih, kot je bilo to v konkretnem primeru, pa ni nujno, da pogoji za pridržanje zaradi sprejema osebe na zdravljenje prenehajo. MNZ je menilo, da bi bilo ustrezneje, če bi policisti po odreditvi pridržanja (22. 4. 2018 ob 16.45 uri) v skladu z določili ZKP, o odvzemu prostosti obvestili pristojnega državnega tožilca, zbrali potrebna obvestila in dokaze, sestavili kazensko ovadbo in jo pred iztekom 48 urnega roka za pridržanje, v skladu s 157. členom ZKP izročili preiskovalnemu sodniku. Če bi se preiskovalni sodnik odločil za pripor, bi morali nadzor nad osebo v bolnišnici prevzeti pravosodni policisti, sicer bi se jo izpustilo. MNZ je tudi napovedalo, da bo na navedeno Generalna policijska uprava policijsko enoto opozorila in z mnenjem, v izogib podobnim primerom, seznanila vse policijske enote.

Strinjali smo se stališčem MNZ, da se pridržanje lahko odpravi (le) ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. Zastavilo pa se nam je vprašanje, ali oziroma na kakšen način bi se preiskovalni sodnik zgolj na podlagi kazenske ovadbe in drugih zbranih dokazov sploh lahko odločil, da bi zoper osebo odredil pripor, ne da bi bila oseba preiskovalnemu sodniku tudi privedena. Ob tem smo izpostavili, da je v petem odstavku 157. člena ZKZ namreč določeno: »(5) Pridržanje po drugem odstavku tega člena lahko traja največ oseminštirideset ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku tega člena. Če pridržane osebe, ki je na misiji v tujini, zaradi oddaljenosti ali drugih izjemnih objektivnih razlogov ni mogoče brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku, ki je pristojen po prvem odstavku 29. člena tega zakona, se o tem takoj obvesti osebo, ki ji je vzeta prostost in državnega tožilca, ob privedbi pa je potrebno pisno obrazložiti zamudo.«. ZKP kot izjemno situacijo torej izrecno ureja le pridržanje osebe, ki je na misiji v tujini, če jo zaradi izjemnih objektivnih razlogov ni mogoče brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku, ne pa tudi drugih situacij, ki tudi morda (upravičeno) onemogočajo realizacijo privedbe osebe preiskovalnemu sodniku (npr. nujno zdravljenje in druge zdravstvene težave, npr. strelne rane). Privedbo osebe preiskovalnemu sodniku sicer predvideva tudi 203. člen ZKP, ki ureja t. i. sodno pridržanje.

MNZ smo zato prosili za dopolnitev odgovora oziroma dodatno pojasnilo mnenja, da bi preiskovalni sodnik lahko zoper osebo odredil pripor, če mu ta ni bila privedena, saj kot že navedeno, ZKP v prvem odstavku 157. člena (ki med drugim določa, da smejo policisti nekomu vzeti prostost, če je podan katerikoli od razlogov za pripor iz prvega odstavka 201. člena ali prvega odstavka 432. člena ZKP), določa, da morajo policisti osebo brez odlašanja privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku.

MNZ je v odzivu na to dodatno posredovanje sporočilo, da se strinja z našo ugotovitvijo, da ZKP v petem odstavku 157. člena ureja izjemno situacijo, ko pridržane osebe, ki je na misiji v tujini, zaradi oddaljenosti ali drugih izjemnih objektivnih razlogov ni mogoče brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku. V zvezi z odločanjem o odreditvi pripora zoper osebo, ki je na zdravljenju, pa je MNZ opozorilo, da Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16) v 56. členu sodiščem omogoča zunanje poslovanje, kar se v praksi izvaja med drugim tudi tako, da preiskovalni sodnik osebo zasliši v zdravstveni ustanovi in odloči o priporu, ali pa zoper osebo odredi pridržanje, če je ne more takoj zaslišati. V tovrstnih primerih (če je zoper osebo odrejen pripor ali je odrejeno pridržanje) varovanje osebe v zdravstveni ustanovi prevzamejo pravosodni policisti. Menilo je, da policisti s tem, ko v zakonsko določenem roku preiskovalnemu sodniku v nadaljnje reševanje (odločitev o priporu) izročijo kazensko ovadbo in ga seznanijo, da je oseba v zdravstveni ustanovi (razlika je v tem, da mu v prvem primeru osebo tudi fizično izročijo, v drugem pa ga seznanijo, kje ta je oziroma mu je dosegljiva, v obeh primerih pa takrat tudi zaključijo pridržanje), ne ravnajo v nasprotju z ZKP. Hkrati pa se je MNZ strinjalo, da bi bilo treba zaradi večje jasnosti, navedene posebnosti glede izročitve osebe v nadaljnji postopek preiskovalnemu sodniku, podrobneje urediti v ZKP. Na to potrebo smo posebej opozorili tudi Ministrstvo za pravosodje ob pripravi novele ZKP-N, da bi v tem delu poskrbelo za ustrezne zakonske dopolnitev oziroma spremembe. Pričakujemo pa, da bo napovedano opozorilo  in mnenje Generalne policijske uprave pripomoglo k temu, da v prihodnje ne bo več prišlo do primera, kot je bil ta. Policijsko ppridržanje sme namreč v vsakem primeru trajati le nujno potreben čas, vendar največ 48 ur. 12.2-55/2018


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.