Natisni vsebino

Časovna omejitev trajanja posebnih varovalnih ukrepov po Zakonu o duševnem zdravju

05.04.2019 08:21
Kategorija: Omejitve osebne svobode - Psihiatrični bolniki , Omejitev osebne svobode



Posebni varovalni ukrep se skladno z 29. členom ZDZdr uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer posebni varovalni ukrep telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe posebnega varovalnega ukrepa.

Ob obiskih državnega preventivnega mehanizma smo opazili, da nekatere institucije v primeru telesnega oviranja s pasovi, ki traja dalj kot štiri ure, po preteku navedenega obdobja, v primeru, če zdravnik oceni, da je ponovna uvedba posebnega varovalnega ukrepa utemeljena, pasove za kratek čas odstranijo in jih nato ponovno namestijo. Druge institucije pa navedeno zakonsko določbo razumejo in izvajajo tako, da zdravnik po preteku štirih ur zgolj preveri utemeljenost ponovne uvedbe posebnega varovalnega ukrepa in kolikor se ta izkaže za utemeljeno, pasov ne odstranijo, ampak ukrep poteka neprekinjeno.

Glede na različno prakso v obiskanih institucijah smo Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo (RSK) kot najvišji strokovni organ na področju psihiatrije, ki oblikuje strokovno doktrino o zdravljenju na tem področju, zaprosili za mnenje, ali je treba po preteku obdobja iz četrtega odstavka 29. člena ZDZdr pasove dejansko odstraniti ter osebi omogočiti vsaj kratkotrajno gibanje oziroma bivanje brez telesnega oviranja ter ji nato pasove ponovno namestiti, če je to znova treba, ali pa je (strokovno) ustrezneje, da telesno oviranje s pasovi traja neprekinjeno.

Pri tem smo opozorili tudi na standarde Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) glede zadrževalnih sredstev v psihiatričnih ustanovah za odrasle, skladno s katerimi naj bi bilo trajanje uporabe mehanskih zadrževalnih sredstev čim krajše (običajno nekaj minut, ne nekaj ur), njihova uporaba za več dni pa po mnenju CPT ni upravičena in pomeni slabo ravnanje. CPT še navaja, da če je izjemoma treba uporabiti mehansko zadrževanje bolnika za več kot nekaj ur zaradi nujnih razlogov, mora ukrep v kratkih presledkih pregledovati zdravnik, v takih primerih in pri ponavljajoči se uporabi zadrževalnih sredstev pa bi bilo treba razmisliti tudi o vključitvi drugega zdravnika in premestitvi bolnika v bolj specializirano psihiatrično ustanovo.

RSK je v svojem odgovoru citiral novo dopolnjeno izdajo Priporočil in smernic za uporabo posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji, ki jo je 2018 izdalo Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu. V skladu s priporočili in smernicami mora najmanj na štiri ure pacienta pregledati zdravnik, ki presodi možnost ukinitve telesnega oviranja s pasovi in nadomestitve tega ukrepa z manj restriktivnim, ves postopek pa naj bi bil ustrezno dokumentiran. Priporočila in smernice izpostavljajo tudi, da opredelitev ukrepa telesnega oviranja s pasovi ni povsem korektna v strokovnem smislu, ko odreja, da je treba oviranje s pasovi po štirih urah prekiniti. Pri številnih pacientih je namreč prekinitev ukrepa mogoča tudi prej, v posameznih primerih pa bi – ob vztrajanju hude agitacije ali agresivnosti  z neindicirano prekinitvijo ukrepa pacienta in osebje izpostavili nesprejemljivemu varnostnemu tveganju. V takih primerih Združenje psihiatrov ne priporoča prekinitve ukrepa, dokler njegov cilj ni dosežen.

Varuh meni, da (tudi) različna praksa izvajanja določb ZDZdr glede izvedbe posebnega varovalnega ukrepa telesnega oviranja s pasovi, ki predstavlja hud poseg v človekove pravice, kaže na to, da bi bilo treba ZDZdr v obravnavanem delu ustrezno spremeniti in bolj jasno opredeliti izvedbo oziroma potek posebnega varovalnega ukrepa, zlasti pa njegovo časovno omejitev. 8.3–17/2018


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.