Natisni vsebino

V spomin na osvoboditev koncentracijskega taborišča na Ljubelju

09.06.2017 14:55
Kategorija: Delovanje in dogajanje


Govor varuhinje Vlaste Nussdorfer
na slovesnosti v spomin na osvoboditev koncentracijskega taborišča na Ljubelju

10. junij 2017, na prostoru Taborišča Ljubelj


Spoštovane in spoštovani,

živimo v času, ko svet dnevno trepeta zaradi nevarnosti terorizma. Ko udari po nič krivih ljudeh, ki se običajno znajdejo na nepravem kraju, ob  povsem napačnem trenutku, se zavemo, kako ranljivi in nemočni smo. Ranljivi smo kot ljudje že vso človeško zgodovino, vendar prav zločinom proti človeštvu ni videti konca.

Kljub neizbrisnemu spominu mnogih, ki so strahote druge svetovne vojne in vseh drugih vojn v novejši zgodovini izkusili, zlasti stotisoči taboriščnikov, in kljub zgodovinskim spoznanjem o resničnosti holokavsta, se človeštvo še vedno spreneveda, da so za dosego nekaterih ciljev pač nujne vojne in strahote. Kakor da ne vemo, da vojne za vedno le jemljejo in ne rešujejo konfliktov.

Dandanes se nismo sposobni niti znotraj Evropske unije enotno odločiti, kaj storiti z rekami beguncev in migrantov, ki se nenehno pomikajo iz nerazvitega sveta ali predelov, kjer divjajo vojne, v sedaj še mirno Evropo, ki pa jo žal pretresajo teroristični napadi. In kakor da ne vemo, da ti begunci odhajajo s svojih domov  prav zaradi teptanja njihovih pravic, celo osnovne pravice do golega življenja in preživetja. Zato so pred našimi durmi, ker rabijo pomoč in ne novega sovraštva. Domove zapuščajo zaradi ponorelih vojaških skupin, ki si prizadevajo uveljaviti svoje pravo in svoj vrednostni sistem. Grozijo Evropi in svetu, zatrjujejo, da bodo sejali smrt nad tistimi, ki jim nasprotujejo. Zdi se, da smo, kakor v polpretekli zgodovini, ko so bili mnogi narodi ujetniki pobesnele nemške soldateske, ko je šlo za sistematični genocid Judov, Slovanov, Romov, pripadnikov nekaterih verskih skupnosti, umsko in telesno prizadetih, ljudi drugačnih spolnih nagnjenj, danes vsi talci novodobnih skrajnih ideologij.

Nerazumljiva početja sejalcev smrti vedno najdejo svoje občudovalce in podpornike ter seveda tiste, ki se skrajnim ideologijam uprejo. V vsej dandanašnji zmedi je včasih težko ločiti seme od plevela in nesprejemljivo je trditi, da so vsi, ki prihajajo po zatočišče v Evropo, tudi potencialni teroristi. Tovrstna zatrjevanja so lahko cenena oblika sprenevedanja in populizma, zlasti ob odsotnosti širše družbene analize o pravih vzrokih bohotenja skrajnih ideologij. Zato ne pozabimo, danes in kdaj v prihodnosti, pravih vzrokov in strašnih posledic, ki jih s seboj prinašajo te skrajne ideologije. Na slovenskih tleh smo bili priča tako odporu proti nacizmu in fašizmu, kakor tudi nesmiselni državljanski vojni, ko je brat dvignil roko nad brata. Če v zgodovini nismo uspeli oblikovati narodove enotnosti, lahko zanjo danes storimo več. Morda je zanjo tudi sedaj res pravi trenutek. 

Kako in kdaj ter komu odpreti naše duri ter komu jih zapreti, kdaj postaviti in kdaj odstraniti ograje, kdaj nad koga poslati policijo ali vojsko, ne sme biti stvar prvovrstnega političnega prestiža, temveč nenehnega ocenjevanja stopnje ogroženosti temeljnih človekovih pravic vseh nas in vseh, ki pri nas iščejo mednarodno zatočišče.

Ni se veliko spremenilo v uničujoči učinkovitosti orožij. Preproste puške ali brezpilotni droni lahko kosijo smrt. Beseda zla je vedno na začetku vsake vojne. Besede, ki ne zadevajo nas osebno, ne bolijo, imajo pa neizmerno moč.  Z njimi je moč navdušiti množice, tako za dobro kot za sejanje zla.

Zato je vsaka obletnica obeležitve spomina na žrtve holokavsta in žrtve vseh taborišč smrti hkrati tudi spomin na izjemno moč besede, ki je na samem začetku vodilo vsem nosilcem zla in krvnikom nedolžnih ljudi. Zato se je treba upreti vsem besedam, s katerimi sejemo sovraštvo, nestrpnost ali prenapetost. Obletnica je velik opomin vsem nam živečim, da budno presojamo vrednost spoznanj, ki nam jih zgodovina nenehno ponuja. Je priložnost, da se jasno opredelimo, naredimo kaj za sočloveka v stiski, da koga spomnimo in opomnimo, zlasti mlade, ki jim je bil mir tako rekoč položen v zibko.

So dnevi, ki se nas dotaknejo, so dnevi, ki bi jih radi pozabili in so taki, ki jih  za vedno ohranimo v spominu. Med njimi so zagotovo tisti, ki spominjajo na holokavst. Na zgodovinsko dejstvo, ki mu ni moč dati nobenega drugega imena ali pomena in ki ga lahko potvarjajo le tisti, ki ga niso nikoli doživeli: ker niso nikdar obiskali krajev, kjer so zverinsko in človeka nevredno umirali ljudje; vseh starosti, spolov, bogati in revni, izobraženi ali ne. Skupno jim je bilo le, da so bili, zaradi takratnih zgodovinsko gledano povsem izprijenih ideoloških načrtov,  žrtve mučenja, poniževanja, prisilnega dela, izničenja slehernega dostojanstva.

Sama sem kot varuhinja človekovih pravic z drugimi evropskimi varuhi v letu 2015 obiskala taborišče smrti Auschwitz-Birkenau in se tam vpisala v posebno knjigo spominov in predvsem zahtev, da se to nikjer in nikoli ne ponovi. Ob slovenski plošči sem prižgala svečo za vse umrle, za vse Slovenke in Slovence. Posledic grozot, ki jih tam vidiš, ne moreš nikoli, prav nikoli pozabiti, pa čeprav so to sedaj le neme priče krutega dogajanja, ki ga ni moč izbrisati. V hišah groze je na kupe otroških las, osebnih predmetov, zobnih protez, ženskih torbic in otroških cul, kovčkov, oblačil.  To ni kulisa grozljivega filma, ki ga ravnokar snemajo. Ne. To je spomin na nedavno preteklost, ko so množice ob megalomanskih, bolnih in sprevrženih idejah noro skandirale, ko sta Hitler in Mussolini začela veliki pohod zavojevalcev tujih ozemelj, krvnika milijonov, ki sta narode, če se je le dalo, pognala celo v bratomorno klanje. In mnogi so se zaradi različnih vzrokov in osebnih okoliščin znašli v taboriščih. Vanje so bili pripeljani kot živina in največkrat odpeljani kot kupi trupel, celo sežganih, iznakaženih in sestradanih.

Da, tudi kot varuhinja sem leta 2016 obiskala Mauthausen in tam položila venec kot simbol spomina na vse žrtve, med njimi 1500 Slovencev. Govorila sem z nekaterimi preživelimi, ki so bili v taborišču kot mladeniči, z neizmerno energijo in edino željo-preživeti. Po čudežu so redki preživeli in njihove zgodbe nas opominjajo, da so tu med nami tudi zato, da lahko še vedno osebno pripovedujejo o časih, ki jih danes mnogi želijo potvarjati, spremeniti njihov pomen in jim dodati  povsem drugačno, skorajda človekoljubno dimenzijo. Nekateri so mi v teh dneh celo pisali in orisali grozote, ki so jih doživljali sami oziroma njihovi svojci. Ne, taboriščniki so bili krute žrtve preteklih zgodovinskih zablod, tako kot jetniki Koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki je bilo zgrajeno leta 1943 kot pomožno taborišče Mauthausna. 1800 jetnikov, političnih nasprotnikov nacističnega režima, pripadnikov  različnih narodnosti, med njimi mnogo Slovencev, je gradilo predor skozi Karavanke.  Na obeh straneh Ljubelja so morali jetniki opravljati najtežja dela, kot sužnji in brezpravni ljudje, medtem ko so jih njihovi pazniki venomer pretepali.  Slabi ali dela nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je pomenilo zanje gotovo smrt. Le redki so čudežno preživeli.

Taborišče je bilo osvobojeno 8. maja 1945. Taborišče pa simbolno osvobodimo vsakokrat, ko se tukaj zberemo in počastimo spomin na žrtve. Za hip si predstavljajmo, da sežemo vsem žrtvam v roko, jih pogledamo v njihove prestrašene oči, soočene s smrtjo, in jim rečemo: nikoli ne bomo pozabili na vas. Storili bomo vse, da grozot, ki ste jih doživljali, ne bo doživljal nihče več. Na to se spomnimo vsak dan. Vsak dan znova.


“ Ko so nacisti prišli po komuniste, sem ostal tiho; nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate, sem ostal tiho; nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste, nisem spregovoril; nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po Jude, sem ostal tiho; nisem bil Jud.
Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.”

Pastor Martin Niemoeller (1976)


Vlasta Nussdorfer,
varuhinja človekovih pravic



Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.