Natisni vsebino

Slavnostni govor na tradicionalnem 57. vseslovenskem srečanju nekdanjih internirank in internirancev ter političnih zapornic in zapornikov

16.09.2018 15:00
Kategorija: Delovanje in dogajanje, Govori


Vojna in mir. Besedi, ob katerih se zdrznemo, razmišljamo in celo podoživljamo mnoge dogodke bližnje in daljne preteklosti. Nekateri se ob tem spominjamo otroških let, ko smo kot "otroci miru" poslušali o grozotah spopadov in krvavih morijah dveh svetovnih vojn, risali plakate in pisali sporočila nesrečnim otrokom, ki so se znašli sredi vojn v mnogih predelih sveta, in jim ni bilo prizaneseno. Naš svet je bil drugačen in težko se je bilo vživeti v njihove usode. Zato pa je bilo nadvse pomembno sporočilo, ki smo ga dobili od svojih staršev, učiteljev, prebrali pa tudi v knjigah in učbenikih. Vojne uničujejo ljudi in premoženje, razdirajo medčloveške odnose, spreminjajo obrise sveta in koristijo le zelo redkim. Celo zmagovalcem ne. Krutost njihovega krvnega in materialnega ter psihičnega davka je bila in še vedno je velikanska.
Najpogostejši stavek tistih, ki so preživeli in jim je usoda namenila trpljenje, bolečino, izgubo najbližjih, pa tudi taboriščne zidove in nepozabne grozote, je bil: " Nikoli več!" Zakaj jim ne verjamemo?!

Tudi danes ponavljamo »Nikoli več« in tudi tako izražamo svojo skrb in upravičeno pričakovanje, da se ne bi grozodejstva, ki jih je zmožen storiti človek človeku, še kdaj ponovila. Groženj je namreč iz dneva v dan več. V Sloveniji in v Evropi smo bili in smo marsikje žal še soočeni z rekami beguncev in migrantov, ki se nenehno pomikajo iz nerazvitega sveta ali predelov, kjer divjajo vojne in spopadi, kjer domuje lakota, v razvitejše dele sveta, kjer so vsaj na videz zagotovljeni mir, blaginja in sreča. S svojih domov odhajajo tudi zaradi teptanja njihovih človekovih pravic, celo osnovne pravice do golega preživetja in življenja samega. Tudi zato so pred našimi vrati, ker večina njih potrebuje pomoč in ne novega sovraštva ter včasih prav rasističnega obravnavanja.
Zato ne pozabimo, ne danes in ne jutri, pravih vzrokov in strašnih posledic, ki jih s seboj prinašajo skrajne ideologije. Njihovi tvorci jih lahko uveljavijo le z novimi vojnami. Obsoditi moramo tiste, ki jih s tako lahkotnostjo širijo. Kaj kmalu lahko padejo na plodna tla, saj smo ljudje danes zelo kritični, včasih celo pričakujemo preveč, raje grajamo, kot hvalimo, in dobre novice so le slabe vesti. Širijo se kot požar, pogosto celo nepreverjene. Zlahka jim verjamemo, vse je slabo, pa čeprav večina nas živi bolje. Strah je čustvo, ki ima lahko tudi zelo velike oči in nas zna hitro objeti, pridruži se mu sovraštvo do vseh drugačnih in od besednih spopadov ni daleč do krute realnosti, ki je lahko povod za marsikatero nepremišljeno dejanje.

Tudi v naši družbi je veliko nestrpnosti in sovražnosti ter različnih pogledov na našo preteklost, na zgodovino. Tudi v sedanjosti ni prave enotnosti, ki bi jo še kako potrebovali. Bijemo besedne boje in zlahka pozabljamo na vse tiste, ki so v še nedavni preteklosti trpeli, ker so pripadali različnim etničnim, verskim, narodnim in drugim skupinam. Tisoči so bili med drugo svetovno vojno izgnani v koncentracijska taborišča smrti, ki so bila namenjena razčlovečenju in organiziranemu pobijanju ljudi, tudi Slovencev, Romov, Judov in drugih skupin z našega ozemlja. Grozljiva je številka ljudi, ki so bili iz naših pokrajin zaprti, izgnani, ki so umrli, prisilno delali, bili v vojnem ujetništvu ali ustreljeni kot talci. V italijanskih taboriščih jih je bilo 36.200, v nemških 21.234, v madžarskem 688, v hrvaškem taborišču Jasenovac 400. Od vseh jih je v taboriščih umrlo kar 12.360. 19.000 jih je bilo na prisilnem delu in vojnem ujetništvu, 2.949 ljudi pa je bilo ustreljenih kot talci. Trpelo je več kot 60.000 ljudi. S koncem druge svetovne vojne nasilja še ni bilo konec. Ne pozabimo na nasilne izvensodne povojne poboje tisočih vojnih ujetnikov in civilistov. Groza nas je ob misli, da je bilo življenje odvzeto tisočim brez pravičnih sodnih procesov. Brat je nad brata dvignil roko v času druge svetovne vojne in po njej. Nikdar več, moramo reči tudi za sramotna dejanja takratnih voditeljev.

Če samo pomislimo na vse te ljudi, taboriščnike in njihovo vsakdanjo bližino smrti, dneve polne brezupa, strahu, žalosti, trpljenja, hudega dela in preganjanja. Če pomislimo na partizanke in partizane, ki so izgubili svoja življenja. Če pomislimo na mlade slovenske fante in dekleta, ki se sicer niso pridružili boju proti okupatorjem slovenskega ozemlja, vendar so bili brez sodnih procesov po vojni ustreljeni, nas groza kar ohromi.

Zakaj, vas sprašujem, ležijo kosti slovenskih deklet in fantov v grobovih in grobiščih ter v stoterih jamah po Sloveniji. Bi, če bi kolo zgodovine zavrteli nazaj, ravnali drugače? Nas je kaj zgodovina naučila? Če nas ni, moramo ponovno povprašati vas, drage taboriščnice in taboriščniki, kaj ste preživljali. Vi ste se po drugi svetovni vojni vrnili iz taborišč smrti. Ste živ spomin na najhujše grozote in prav je, da vam izkažemo vse spoštovanje in vam sledimo v neizmerni želji, ki vam je pomagala preživeti: biti in ostati človek, celo v najtežjih preizkušnjah. Vaše preživeto gorje mora opominjati nas in prihodnje rodove. Da ne izgubimo zgodovinskega spomina, da nam ga ne zameglijo drugačne zgodbe, ki poskušajo zmanjšati pomembnost upora našega in evropskih narodov zoper razčlovečenje brez primere v zgodovini človeštva. Interniranke in interniranci, taboriščnice in taboriščniki ste živ dokaz tega, kar se je tam dogajalo. Kdor ne verjame, zavestno spreobrača zgodovinska dejstva. Kdor zmanjšuje njihov pomen, počne to morda tudi z namero prikrivanja mogočih posledic svoje današnje nestrpne politike.

Spomin na žrtve vseh taborišč smrti je hkrati tudi spomin na izjemno moč besede, ki je na samem začetku vodilo vsem nosilcem zla in krvnikom nedolžnih ljudi. Zato se je treba upreti vsem besedam, s katerimi tudi danes nekateri sejejo sovraštvo in nestrpnost ter tudi žal rasistično ideologijo. Nosilec etičnega ravnanja je posameznik. Humanost naše družbe je odvisna od etične drže vsakega izmed nas. Zdi se, da spoštovanje temeljnih etičnih norm ni več vodilo življenja nekaterih posameznikov, temveč zgolj stremljenje k moči in materialnemu bogastvu, ne oziraje se na drugega in ne oziraje se na moč pogubnih besed, ki jih pri tem včasih uporabljajo. To pa ni vrlina humane družbe, ki visoko ceni skrb in odgovornost za sočloveka in skupno blaginjo.  

Prevladujoče je prepričanje, da lahko z zakoni in podzakonskimi akti ter s kaznovalno politiko uredimo skupnostno življenje in med drugim preprečimo tudi nestrpen, sovražni govor. Vendar sem prepričana, da človek ravna po etičnih normah iz osebnega prepričanja in ne-le zaradi zakonov. Delovanje pravne države in spoštovanje zakonov je v osnovi vprašanje etične zavesti vsakega od nas in splošno sprejetih etičnih norm v družbi. Sodišča ne zmorejo vzpostaviti vladavine najvišjih etičnih norm, če ne bomo storili več za moralnost in etičnost delovanja posameznikov in tako vzpostavitev humanejše družbe.

Vsi lahko storimo več za uveljavljanje človekovih pravic doma in v svetu. Človekove pravice namreč niso izbojevane enkrat za vselej in v vseh okoliščinah. Zanje se moramo boriti vsakodnevno, zase in tudi za druge. To je med drugim tudi sporočilo Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila sprejeta pred sedemdesetimi leti. Takoj po drugi svetovni vojni. Tudi zato, da se ne bi »Nikoli več« človeštvo znašlo v precepu med vojno in mirom, med dobrim in zlim ter med barbarstvom in človečnostjo. Tudi zato, ker smo ljudje.       


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.