Natisni vsebino

POSLANICA varuhinje človekovih pravic ob dnevu človekovih pravic

08.12.2016 18:00
Kategorija: Delovanje in dogajanje


Spoštovane in spoštovani,

Tone Pavček je zapisal:
Rišem v hiši drobno ptico,
ki ima srebrn glas
in oznanja z njim pravico
vsemu svetu, za vse nas.

Rišem, rišem, ne dorišem,
rišite zato še vi,
da skup pridemo do hiše,
ki bo dom za vse ljudi.


December je mesec letnih pregledov, prijaznih voščil, praznovanj, tudi dneva človekovih pravic, ki ga obeležujemo 10. decembra; letos z geslom Poskrbi za pravice sočloveka – zdaj!, ki ga je sprejela Organizacija združenih narodov. Človekove pravice namreč pripadajo vsakemu človeku, ne nekoč v prihodnosti, temveč sedaj.

December je čas, ko preletimo leto, ki mineva in mu damo dokončni pečat. Je veseli december, kot mu radi pravimo. Vendar ni zares vesel za vse, zlasti ne za tiste, ki živijo na družbenem robu in so kakorkoli izključeni, so ob svoje dostojanstvo, čast in ponos.
Ali smo v letu 2016 dovolj naredili, da bi ljudem, oropanih dostojanstva, povrnili zaupanje v družbo, ki bi morala biti občutljiva na temeljne zahteve spoštovanja človekovih pravic?

Pri Varuhu smo dopoldanski del današnjega dne posvetili 3. členu Zakona o varuhu človekovih pravic, ki glasi:"Varuh se pri svojem delu ravna po določilih Ustave in mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri svojih intervencijah se lahko sklicuje tudi na načela pravičnosti in dobrega upravljanja.«

Ali pravičnost in dobro upravljanje razumemo vsi enako? Nikakor ne. Načeli lahko pojmujemo različno; glede na to, kako močno je naša osebnost prežeta s humanizmom in spoštovanjem slehernega človeka ter kako občutljivo je okolje v katerem živimo.

Najhujša grožnja človečnosti je nebrzdani pohlep, ki se napaja v lakomnosti, brezčutnosti in otopelosti. Smo sploh sposobni stopiti na prste ljudem, ki so do obupa prignali delavce, starejše ljudi v životarjenje z borno pokojnino, lačne pred vrata humanitarnih organizacij? Prepričana sem, da smo sposobni, vendar le z zavedanjem, da je takšno stanje v družbi v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami.

In kaj je pravično? Če vprašate zaposlene, je to primerno plačilo za delo, ki ga prejmejo brez stavk in sodnih poti. Če vprašate brezposelne, je to možnost dela in lastnega zaslužka, brez moledovanja pred vrati centrov za socialno delo. Če vprašate upokojenca, je to prejemanje prislužene pokojnine in ne take, ki je na robu socialne pomoči. Če vprašate bolne, je pravično, da so deležni pravočasne, dostopne in kakovostne oblike zdravljenja. Če vprašate brezdomce, je zanje pravično, da imajo vsaj streho nad glavo.

Kako pa lahko razumemo načelo dobrega upravljanja? Vsi, ki imajo v rokah vzvode odločanja, so zavezani k njegovemu spoštovanju; od uradnika za okencem upravne enote do  socialnega delavca, ki odloča o tem, ali je vloga popolna ali ne. Se dobro upravljanje zrcali v pregledu računov za odobreno izredno socialno pomoč in neizprosnem vztrajanju, da prejemnik lahko kupi le točno določene izdelke in seštevek računov ne sme biti niti za 1,25 evra manjši od dane izredne pomoči? Pozna se pri delu inšpektorjev, ki  ugotavljajo ali je hrup morda prehud, smrad nemogoč, hiša legalna ali gradnja nelegalna. Prav vsi bi morali delati visoko strokovno, primerno hitro in brez nepotrebnega odlašanja.
Vodilna misel uradnikov bi morala biti, da so v službi ljudi in da njihovo, morda napačno odločanje, prinaša posledice, ki jih bo zelo težko ali celo nemogoče popraviti.

Vsakdo od nas pozna številne krivice in nepravičnosti ter primere slabega upravljanja. A nikakor ni dovolj, da jih le zaznavamo, o njih pišemo, poslušamo razprave na televiziji ali v parlamentu. Nemudoma, tako rekoč danes, moramo sprejeti ukrepe za odpravo vseh, že leta v nebo vpijočih oblik kršenja človekovih pravic, o katerih tudi Varuh neutrudno poroča in zahteva ukrepe. Nesprejemljivo je, da mora Varuh nekatera priporočila ponavljati, da bi se naposled vendarle nekaj premaknilo. Varuh se pri tem ne bo utrudil. Utrudili pa so se mnogi ljudje, ki iščejo svojo pravico in na njeno uresničitev čakajo že dolgo.

In tako se nenehno sprašujemo; je prav, da otrok ne vidi očeta več let, pa čeprav ni prav nič kriv, da ga mati neizmerno sovraži? Je prav, da nekateri družinski postopki trajajo leta in leta, na koncu pa je njihov razplet za otroka krivičen ali celo prepozen, pri tem pa njegov glas ni bil dovolj ali pa sploh ne slišan? Je prav, da nekdo tako zlahka dobi zdravniško spričevalo, ker ne more slediti dogodkom v sodni dvorani? Je prav, da nekdo tudi po štiridesetih letih dela prejema le štiristo evrov pokojnine? Je prav, da na operacijo nekateri čakajo več let, drugi pa je sploh ne dočakajo?. Je prav, da obsevajo napačne bolnike? Je prav, da so nekateri delavci le še »živi stroj« za kopičenje dobičkov, tako rekoč brezpravna zasebna lastnina brezobzirnih delodajalcev? Je res le denar tisti, ki kroji življenja ljudi? Je morda pravično, da ti  odvečni kromosom namenja le mesto v varstveno delovnem centru in nikoli redne zaposlitve?

Novodobni brezobzirni pohlepneži in njihove oprode žal celo verjamejo, da se da z denarjem kupiti pravičnost, hitrejši dostop do zdravstvenih storitev, gradbeno dovoljenje, preliv bančnega denarja na zasebne račune, celo iz javnih sredstev dobivati visoke provizije za posredništvo. Verjamejo.

Zaradi vsega tega in ljudi, ki jih pri Varuhu dnevno srečujemo na svojih poteh, ki nam pišejo, nas kličejo in obiskujejo in tudi v imenu tistih, ki so že izgubili upanje, pozivam državo, njene vidne predstavnike in vse  institucije, da ljudem vrnejo dostojanstvo. Vrniti ga morajo revnim, bolnim, invalidom, osebam s posebnimi potrebami, manjšinam, vsem izkoriščanim in žrtvam številnih zlorab. Prav tako pozivam vse veje oblasti, da ohranijo samostojnost, kar še posebej velja za pravosodje, ki mora razsojati daleč od politike.

Če to storimo, bodo ljudje verjeli, da država ni "mačeha", ki revnim reže pretanek kruh in bogatim postreže z obilnim kosilom. Verjeli bodo, da ji je mar za vse ljudi in njihovo prihodnost, tudi za zdravje in zdravo življenjsko okolje, za etiko javne besede, za vse ljudi brez razlik.

Na medije kot četrto vejo oblasti naslavljam željo, da v večji meri poročajo o pozitivnih zgodbah vsakdana. Te se morda ne prodajajo enako dobro kot kri, grozote in nečednosti vseh vrst. A prav te v ljudeh budijo  upanje, da je dobro in častivredno biti pošten, dober in plemenit, pomagati sočloveku in storiti vse, da bodo njegove pravice spoštovane enako kot si prizadevamo, da bi bile naše.

Hkrati se novinarkam in novinarjem zahvaljujem za njihovo raziskovalno delo in pogumno odkrivanje vseh sramotnih kriminalnih dejanj posameznikov, poročanje o delovanju hudodelskih združb in sistematičnem siromašenju družbene blaginje. Vsa njihova odkritja terjajo odgovore in hitro ukrepanje, pa četudi s spremembo zakonodaje ali zamenjavo neodgovornih. Sprememba zakonodaje naj ne bo rokohitrska in mačehovska, pač pa premišljena, trezna, z analizo posledic, predvsem pa taka, da ji ne bo sledila razveljavitev na ustavnem sodišču.

Končajmo z mislijo Mile Kačič. "Svet ne premore toliko kamna, da bi vanj vklesali vse trpljenje človeštva".  Storimo vse, da ljudem ne bo treba klesati bolečine v kamen.

Želim vam leto, ki bi si ga radi naslikali sami, a vam morda zmanjkuje poguma, čiste vode in čopiča, s katerim bi potegnil črto med dobrim in zlim in tako povrnili zaupanje v pravno državo in moč človekovih pravic.

Dovolite, da vam ob koncu poslanice kot varuhinja človekovih pravic v Republiki Sloveniji sporočim le še osnovno nit današnjega večera na gradu Brdo. V njem bodo nastopale osebe, ki jim je sicer dano živeti med nami, a ne z enakimi možnostmi in priložnostmi.

Vsako državo lahko ocenjujemo po različnih merilih in morda je raven skrbi za najranljivejše skupine eno izmed najpomembnejših. Naša jim še ne nudi in omogoča vsega, kar bi jim morala.

Nocoj so tu med nami; otroci s posebnim potrebami, ki znajo in zmorejo, ki nas bodo naučili videti, slišati in razumeti. Govorijo odkritosrčno, brez dlake na jeziku in povedo to, kar mislijo. Nastop pred vami, njim in njihovim staršem pomeni veliko.
Zato jim dajmo priložnost.

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic RS



Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.