Natisni vsebino

Odziv Varuha do medijske obravnave pripadnikov muslimanske veroizpovedi

31.08.2018 14:20
Kategorija: Izjave za javnost


Varuh človekovih pravic RS je v zadnjem obdobju prejel nekaj novinarskih vprašanj, povezanih z javno, medijsko obravnavo nekaterih dogodkov, povezanih zlasti z begunci in ekonomskimi migranti. Pri tem so omenjali zlasti primer »rjuharic«, primere fotografiranja žensk v burkah po različnih krajih Slovenije in objava teh fotografij na spletnih portalih ter prispevke v medijih, v katerem avtorji zatrjujejo, da z begunci in migranti muslimanske veroizpovedi v Slovenijo prihaja tudi "kultura posilstev", grožnja javnemu redu in miru ter varnosti in stabilnosti Slovenije.   


Varuh sporoča, da ni prejel pobud za obravnavo teh vprašanj in tako tudi ne zatrjevanj, da so bile posameznikom ali skupini kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Lahko pa izrazimo načelno stališče, da Varuh vidi v tovrstni medijski obravnavi problemov, povezanih s pripadniki muslimanske veroizpovedi, izraz ustavno varovane svobode izražanja oziroma za sleherno demokratično družbo nujnega pluralizma misli oziroma mnenj. Hkrati pa ocenjuje, da so nekatera medijska poročanja in izražena stališča v tiskanih medijih in tudi pisanja na spletnih portalih in komentarjih večkrat odkriti izraz nerazumevanja, nestrpnosti in sovražnosti do pripadnikov muslimanske veroizpovedi, torej na podlagi osebnih okoliščin posameznikov ali skupin, zlasti zaradi njihove rasne ali verske pripadnosti.


Ob tem je nujno izpostaviti, da 63. Člen Ustave RS prepoveduje spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Ta ustavna norma je konkretizirana z opredelitvijo kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), vendar pa ob dosedanji slovenski sodni (in tožilski) praksi ni moč pričakovati, da bi več primerov sovražnega govora izpolnilo vse znake kaznivega dejanja, saj sodna praksa poleg naklepnega, javnega spodbujanja sovraštva proti določeni skupini ljudi, zahteva tudi možnost, da se bodo besede sprevrgle v nasilje, v neko protipravno dejanje. Zakon o medijih (ZMed) v svojem 8. členu opredeljuje, da je prepovedano z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Žal pa zakon ne določa sankcij, na kar Varuh človekovih pravic opozarja zakonodajalca že vse od leta 2010.  Tako v slovenskem pravnem redu obstaja široko sivo polje izražanja, ki ga prepoveduje ustava in celo zakon, vendar pa za prepoved ni določene sankcije.


V Evropi in tudi v Sloveniji smo soočeni z rekami beguncev in migrantov, ki se nenehno pomikajo iz nerazvitega sveta ali predelov, kjer divjajo vojne, v razvitejše dele sveta, kjer sta zagotovljena blaginja in mir. Ti begunci odhajajo s svojih domov tudi zaradi teptanja njihovih človekovih pravic, celo osnovne pravice do golega življenja in preživetja. Zato so pred našimi durmi, ker rabijo pomoč in ne novega sovraštva. Domove zapuščajo zaradi vojnih grozot, lakote, človeka nevrednih življenjskih razmer.


Včasih je težko ločiti seme od plevela in nesprejemljivo je trditi, da so vsi, ki prihajajo po zatočišče v Evropo, tudi verski skrajneži, ki želijo islamizirati Evropo, potencialni teroristi ali posiljevalci. Tovrstna zatrjevanja so lahko cenena oblika sprenevedanja in populizma, zlasti ob odsotnosti širše družbene analize o pravih vzrokih bohotenja skrajnih ideologij, pa najsi bo kjerkoli v svetu. Zato ne pozabimo, danes in kdaj v prihodnosti, pravih vzrokov in strašnih posledic, ki so jih in jih še vedno s seboj prinašajo skrajne ideologije. Moramo jih obsoditi, tudi tiste, ki bi se lahko razvile iz humusa nezadovoljstva ljudi s političnimi ali programskimi cilji razvoja evropske in slovenske družbe ter položaja posameznika v njej. Na slovenskih tleh smo bili priča tako odporu proti nacizmu in fašizmu, kakor tudi nesmiselni državljanski vojni, ko je brat dvignil roko nad brata.


Kako in kdaj ter komu odpreti naše duri ter komu jih zapreti, kdaj postaviti in kdaj odstraniti ograje, kdaj nad koga poslati policijo ali vojsko ni stvar presoje Varuha človekovih pravic, temveč je to del evropske in domače migracijske politike. Vendar ta vprašanja ne smejo biti stvar prvovrstnega političnega prestiža, temveč nenehnega ocenjevanja stopnje ogroženosti temeljnih človekovih pravic in svoboščin vseh nas in vseh, ki pri nas iščejo mednarodno zatočišče. Varuhu mediji in posamezniki večkrat očitajo neupravičeno privilegirano obravnavanje tujih interesov na račun človekovih pravic in interesov državljanov Slovenije. Ocenjujemo, da gre za nevednost, zablodo ali brezobziren poskus namernega potvarjanja dejstev pri cenenem poskusu nabiranja političnih točk. Gre za popolno nepoznavanje dela Varuha človekovih pravic, ki vsako leto obravnava skoraj 4500 zadev, vlaga zahteve za oceno ustavnosti, največkrat uspešno zahteva odpravo ugotovljenih kršitev in na druge načine opozarja državne organe in organe lokalne oblasti na nujnost spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Tudi pravic tujcev, beguncev in migrantov ter spoštovanje temeljnih načel in jamstev v postopkih pridobivanja mednarodne zaščite.


Varuh obravnava tudi pobude in zatrjevanja o kršenju svobode izražanja veroizpovedi, vztrajno zahteva spoštovanje človekovih pravic in svoboščin vseh verujočih, vseh verskih skupnosti. Tudi z izraženimi stališči do vandalskega in brezčutnega početja posameznikov, ki iz čiste objestnosti in brezobzirnosti uničujejo verske hrame, dragocene spomenike kulturne dediščine. Varuhinja Vlasta Nussdorfer se vedno odzove vabilom cerkva in veroizpovedi v Sloveniji ter prisostvuje dogodkom, mašam ali polaganju temeljnih kamnov. Tudi tako izkazuje spoštovanje svobodi izražanja veroizpovedi ter verskim čustvom in prepričanjem vseh posameznikov in posameznic ter pripadnikov verskih skupnosti, ne glede na to, ali gre za krščansko, islamsko, judovsko ali katero drugo vero.


Zato utemeljeno nasprotuje vsakršnemu ponižujočemu obravnavanju katerekoli veroizpovedi, zlonamernemu obravnavanju njihovih pripadnic in pripadnikov s predsodki, stereotipi in vnaprejšnjim neutemeljenim obtoževanjem, hujskanjem in sovražnim odnosom.    

 
Beseda zla je vedno na začetku vsake vojne. Besede, ki ne zadevajo nas osebno, ne bolijo, imajo pa neizmerno moč. Z njimi je moč navdušiti množice, tako za dobro kot za sejanje zla.


Kršitev človekovih pravic globoko prizadene posameznika in država je dolžna kršitve odpraviti. Tudi zato so pomembni kontrolni mehanizmi, kakršen je Varuh človekovih pravic, ki bdijo nad včasih samovoljnim in brezobzirnim teptanjem človekovih pravic in svoboščin s strani državnih ali lokalnih organov.


Zgodovina je učiteljica življenja, vendar se zdi, da smo ljudje sveta njeni zelo slabi učenci. Ne poznamo dovolj in večkrat ne spoštujemo pred sedemdesetimi leti sprejete Splošne deklaracije človekovih pravic. Tudi nanjo se lahko sklicujemo vsi, ne glede na raso, veroizpoved, jezik, spol, politični ali drugi nazor, materialno stanje in ostale osebne okoliščine, po katerih se sicer močno razlikujemo. Kljub številnim različnostim nam pripadajo enake pravice. Ne zavedamo se dovolj razsežnosti družbenih temeljev in načel, zapisanih v deklaraciji, ki so jih sprejeli tudi zato, da se strahote človeštva, preživete v obeh svetovnih vojnah, ne bi nikdar več ponovile. Pa bi se jih morali, da bi se še bolj odločno uprli vsem, ki menijo, da je mogoče domače in svetovne probleme ter konflikte reševati s prezirom nekaterih verskih skupnosti, ras, narodov in etničnih skupin.


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.