Natisni vsebino

Ob Svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta

26.01.2017 14:59
Kategorija: Delovanje in dogajanje



Tudi po dolgih letih od prve in druge svetovne vojne, se sodobni svet srečuje s pretečimi  družbenimi razmerami, ki nas opominjajo. Nedavno so v svetu in na naših tleh divjale vojne nepredstavljivih razsežnosti in na desetine milijonov mrtvih so neme priče strahot v polpretekli zgodovini. Tudi danes ne mine dan, da ne bi o vojnah poročali domači in svetovni mediji. Očitno je, da ljudi ni težko prepričati, kako sovražni so sosedje, kako nesprejemljiva je njihova vera,  kako necivilizirani so pripadniki drugega naroda. V ozadju stoletnih sovraštev so najpogosteje prizadevanja za politično, vojaško in tudi novodobno gospodarsko kolonialno prevlado, tako v Evropi kakor po svetu.

V nas se vse pogosteje naseljuje ksenofobija, strah pred tujci. Bojimo se jih, ker jih ne poznamo in ne vemo, ali so pozitivno ali sovražno nastrojeni do nas. Tovrsten strah se hrani predvsem s stereotipi in predsodki, ki jih imamo o tujcih, zlasti o nekaterih skupinah. Kaže se v zavračanju sobivanja z njimi in tudi v oblikah sovražnosti ali celo v nasilju nad njimi.

Seveda je treba voditi razumno politiko prihoda tujcev, beguncev in migrantov v Slovenijo in  Evropo, vendar vedno z jasno namero, da z ukrepi ne kršimo njihovih temeljnih človekovih pravic, zagotovljenih z ustavo in mednarodnimi pogodbami. Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 je poudarila, da sta prav zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest. In zato deklaracija nadaljuje, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

Zato bi morali tudi v Sloveniji nuditi zatočišče predvsem tistim, ki bežijo pred vojno, preganjanjem ali mučenjem, zlasti ranljivim skupinam, otrokom, starejšim, invalidom, nosečnicam, bolnim in drugim. Njim moramo nuditi pomoč, kakor so jo nudili našim ljudem, ki so v vrtincu prve ali druge svetovne vojne bežali na tuje: v Italijo, Avstrijo, na Hrvaško, v Srbijo, Argentino, Kanado, Avstralijo in drugam.  Istočasno pa morajo vsi odgovorni narediti več v družini narodov sveta, v okviru OZN, da se vojne preprečujejo in konflikti rešujejo po mirni poti.

Zavračanje drugačnih se kaže v obliki diskriminacije, ksenofobije, nestrpnosti, antisemitizmu in rasizmu. Diskriminirani ljudje so v svoji okolici na svojstven način izolirani, ožigosani, živijo v drugačnem in za večino nesprejemljivem življenjskem slogu, v zdravju škodljivih razmerah, nimajo resničnih možnosti participacije, dobivajo najslabša dela ali jih sploh ne, ko delodajalci zvedo za njihovo osebnostno pripadnost. Tudi verska pripadnost je prepogosto vzrok za zavračanje ali diskriminacijo. Dandanes postaja verska raznolikost osnova za mnogotere nestrpnosti in celo vojne konflikte. Dejstvo je, da je iskanje skupnih verskih resnic med verskimi skupnostmi zelo težko. Mogoč pa je medverski dialog, sodelovanje, medsebojno spoštovanje ter predvsem priznavanje različnosti prepričanj. Prav na tej točki pa smo včasih »bosi«, kajti tako malo vemo o nekaterih verstvih in žal o njih sodimo na podlagi predsodkov in zlasti strahu, ki se je v nas naselil, ob dejstvu, da so v zadnjem času nekatere teroristične napade izvedli pripadniki skrajnih verskih gibanj. Predsodki in strah nam ne dovoljujejo dialoga, sodelovanja in medsebojnega spoštovanja. Vendar izhoda ne smemo iskati v izobčenju in izolaciji, temveč v strpnosti in razumevanju. Zdi pa se, da nismo storili dovolj, da bi se spopadli z neznanjem, nevednostjo in cenenimi predsodki, ki s takšno lahkoto opravijo z vsem, kar je drugačnega od tistega, kar je večinsko.

Antisemitizem je pravzaprav svojevrstna kombinacija predsodkov, ksenofobije in nestrpnosti do Židov. Ta oblika verske, etnične in rasne nestrpnosti vodi v diskriminacijo posameznikov pa tudi v preganjanje Židov kot naroda. Manifestacijo sovraštva do Židov je v največji meri izrazila nacistična ideologija rasne čistosti. S Hitlerjevim programom uničenja nekaterih narodov je pol milijona Romov in šest milijonov Židov umrlo v koncentracijskih taboriščih. Največje taborišče je bilo Auswitch, v katerem je umrlo 6 milijonov ljudi, od tega 10 tisoč Slovencev. Sama sem v letu 2015 obiskala Auschwitz, kraj razčlovečenja in organiziranega pobijanja. Leta 2016 sem se v Mauthausnu v Avstriji udeležila svečanosti ob obletnici osvoboditve taborišča ter nagovorila udeležence in v spomin žrtvam položila venec.

Neverjetno je, da nekateri "zgodovinarji" skušajo še dandanes "dokazati", da koncentracijskih taborišč sploh ni bilo ali da sploh niso bila tako slaba, kot jih prikazujejo. Rasizem, ki je bil temelj Hitlerjevih programov, je temeljil na prepričanju, da rasa določa človekove lastnosti in sposobnosti ter da obstajajo večvredne in manjvredne rase. Vsi vemo, kako izjemno nevaren je občutek večvrednosti - prepričanja, da je ena skupina ljudi vredna več od druge. In prav na tem prepričanju so temeljila grozodejstva v nedavni zgodovini, tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Naj omenim genocid v Bosni in Hercegovini (Srebrnica 1995) in Ruandi (1994). Žal kljub mnogim mednarodnim pravnim zavezam o spoštovanju človekovih pravic, je človeštvo včasih, tako se zdi, nemočno v boju proti genocidom.  

Prav zato se moramo vsi vprašati, ali storimo dovolj, da bi mladi rodovi spoznali genocidna dejanja in holokavst kot resničen in grozovit poskus iztrebiti celotne narode in njihove kulture. Država in njene ustanove, zlasti osnovne in srednje šole bi morale storiti še več, da bi učencem pomagali pri razvoju kritičnega pogleda do uporabe in zlorabe družbene moči. Vedno so za zlorabe odgovorni posamezniki, organizacije in države, ki dopustijo, da se v imenu posvečenih ciljev teptajo temeljne človekove pravice in svoboščine in s tem se ustvarjajo možnostih za holokavste in genocide v sodobnem svetu. Poučevanje in spoznavanje  vseh dimenzij preteklosti lahko prispeva k razumevanju posledic predsodkov, rasizma, antisemitizma in stereotipov v družbi.

Mladi morajo pridobiti znanja, vedenja in spoznanja o vrednosti družbene raznolikosti in nujnosti spoštovanja pravice vsakogar, da brez diskriminacije na katerikoli podlagi (spol, rasa, barva, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, narodnostni in socialni izvor, rojstvo ali drug status) uživa vse pravice, predvidene z mednarodnimi konvencijami s področja človekovih pravic, tudi domačo ustavo in zakoni.

Holokavst ali genocid lahko preprečimo. Za to smo odgovorni vsi. Lahko pravočasno zaustavimo bohotenje medetičnega ali medverskega sovraštva ali sovraštva do tujcev. Še bolje je, da ustvarjamo takšno družbeno klimo, ki ne dopušča rasti skrajnim ideologijam večvrednosti. In to pravočasno, da ne bo kdaj prepozno, o čemur priča zgodovina.

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.