Natisni vsebino

O primerih sovražnega govora, povezanih z begunsko krizo

04.11.2015 16:32
Kategorija: Delovanje in dogajanje


Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je bil s strani pobudnikov, novinarjev ali preko projekta Z(od)govorom na sovražni govor, pri katerem je Varuh partner in podpornik, seznanjen s primeri sovražnega govora, ki naj bi v zvezi z aktualno begunsko krizo »preplavil« zlasti družbena omrežja.

O tem je Svet za odziv na sovražni govor, ki deluje kot neodvisen organ za odziv na sovražni govor, sprejel posebno izjavo.

Kaj je sovražni govor (SG), kdaj je kazniv in kako se nanj odzivati, je mogoče več prebrati tukaj ali v letnih poročilih Varuha, v poglavju etika javne besede.

Ustava RS v 63. členu kot protistavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Tudi na tej podlagi Kazenski zakonik v 297. členu definira kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Pogoji za kaznivost sovražnih izjav so po razlagi in praksi državnega tožilstva in sodišč zelo zahtevni, saj se med drugim zahteva konkretno ogrožanja ali motenje javnega reda in miru. Tudi zato je kazenskih obsodb in sodne prakse v Sloveniji zelo malo. 

Varuh zato v svojih poročilih na tem področju od leta 2011 vladi priporoča, naj prouči tudi možnost, da se javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti sankcionira kot prekršek. Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) pa že sedaj kot prekrške med drugim opredeljuje nasilno in drzno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu (6. člen), nedostojno vedenje na javnem kraju (7. člen) in pisanje po objektih (13. člen). Dvajseti člen ZJRM-1 določa, da se storilec kaznuje z višjo globo, če so ta in nekatera druga dejanja storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. ZJRM-1 v prvem členu določa, da je namen tega zakona uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika ali posameznice (…). Pri tem posebej ne predvideva kot prekršek izrazov sovraštva in nestrpnosti, ki so posredovani prek spleta in drugih novih sredstev posredovanja vsebin (družbena omrežja).

Varuh je svojih poročilih večkrat napisal, da bi bilo mogoče z ustrezno interpretacijo opredelitve javnega kraja iz prve točke 2. člena ZRJM-1 tudi te oblike komuniciranja opredeliti kot javni kraj, kot kraj, ki je »pod določenimi pogoji dostopen vsakomur«. Predlog za razlago spleta kot javnega prostora v zvezi s sankcioniranjem prekrškov zoper javni red in mir je v svoji izjavi o pojavih sovražnega govora v zvezi z begunsko krizo podprl tudi Svet za odziv na sovražni govor.

Vlada je doslej priporočila Varuha, da naj se z ustrezno interpretacijo opredelitve javnega kraja iz 1. točke 2. člena ZRJM-1 tudi spletne oblike komuniciranja štejejo kot javni kraj, ki je pod določenimi pogoji dostopen vsakomur, v svojih odzivih zavračala z argumentom, da je policija dolžna izvajati predpise in pri tem upoštevati zakonske pogoje za izvedbo posameznih pooblastil zoper storilce kaznivih ravnanj, zakonodajalec pa je tisti, ki opredeli elemente kaznivega ravnanja in kazenske sankcije ter pogoje za izvedbo policijskih pooblastil.

Vendar pri Varuhu z zadovoljstvom ugotavljamo, da je letos ob obravnavi poročila Varuha za leto 2014 prišlo do pomembnega premika v smeri upoštevanja predlogov Varuha. Predstavniki policije (na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti), državno tožilstvo in vrhovno sodišče (izjava predstavnika vlade ob obravnavi poročila Varuha na plenarnem zasedanju Državnega zbora) so povedali, da sprejemajo predlog Varuha, da se tudi splet šteje za javni prostor. Sedaj je treba to možnost razlage javnega prostora preizkusiti v praksi, in če bo prestala tudi sodno presojo, bo to velik korak k temu, da bo država na tak način sporočila, da je izražanje sovraštva do najranljivejših družbeno nesprejemljivo.

Spletna stran ZLOvenija in predvsem odzivi nanjo dokazujejo, da je pobuda njenih avtorjev dosegla namen, ki so si ga zastavili. Sprožili so vsebinsko razpravo o tem, kaj je sovražni govor in kako se nanj odzivati. Njihov odziv je ena od bolj učinkovitih možnosti za odziv na pojave sovražnega govora na spletu. Predvsem dokazuje, da si posamezniki »upajo« mnogo več, ko mislijo, da so anonimni in neprepoznavni. Ko pa je njihova identiteta razkrita, jim je v mnogih primerih žal. Seveda pa so tudi taki, ki pri svojih izjavah vztrajajo in napoveduje protiukrepe, predvsem zaradi razkritja njihove identitete. Menim, da nimajo prav. Ta spletna stran (ZLOvenija) potrjuje ugotovitve Varuha, da ni razlogov, da se splet ne bi štel za javni prostor, če so vsebine dosegljive brez posebnih naporov nedoločenemu številu ljudi. Tako kot moramo na drugih javnih mestih (na primer v gostilni ali na športnem dogodku) paziti, kaj javno govorimo, saj nas zaradi izrečenega policija lahko oglobi, ni razlogov, da enako ne bi veljalo za javno dostopne spletne vsebine. Če bi se v (fizični) javnosti pokrili s kapuco v pričakovanju anonimnosti, to ne bi preprečilo policiji, da nas (na primer v primeru sovražnih izjav) oglobi. Sklicevanje na zasebnost in varstvo osebnih podatkov se mora v takšnih primerih umakniti drugim vrednotam, predvsem že omenjeni ustavni določbi o protiustavnosti javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti.

Glede dopustnosti uporabe osebnih podatkov iz FB profilov posameznikov na strani ZLOvenije in v javnosti so pravne razlage lahko različne in ni mogoče vnaprej napovedati rezultatov, če bi kdo od izpostavljenih uporabil pravna sodno pot za uveljavljanje svojih (civilnopravnih) pravic. Sam se strinjam se z razlago o javnosti profilov, ki so jih zapisali na omenjeni strani. Posameznik, ki se je odločil za svoj javni profil, se ne more več sklicevati na zasebnost in anonimnost v zvezi s posameznimi vsebinami. Ne more biti anonimen le takrat, ko mu to ustreza.

Objavljanje osebnih podatkov na letakih v javnosti oziroma "pranger" je pravno mogoče opredeliti kot obliko "samopomoči", ki praviloma ni sprejemljiva, saj morajo nesprejemljivo ravnanje v urejenih pravnih državah sankcionirati državni organi. Z navedenim ravnanjem posamezniki dejansko prevzemajo vlogo, ki bi jo morala imeti država. Ker pa, kot rečeno, država primerov sovražnega govora praktično ne sankcionira in ne daje signalov, da to ni sprejemljivo oziroma je lahko v sedanjih razmera celo nevarno, je treba takšno "samopomoč" civilne družbe gledati tudi v takšni luči.


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.