Natisni vsebino

Namestnik varuhinje na posvetu o nasilju posebne vrste nad invalidi

09.12.2015 15:14
Kategorija: Delovanje in dogajanje


Namestnik varuhinje Tone Dolčič se je v torek, 8.12.2015, udeležil posveta o nasilju nad invalidi, kjer je predaval o ugotovitvah Varuha  v povezavi z naslovno temo. Posvet, ki se je odvijal v centru Soča, je organiziralo Društvo Vizija.

Opozoril je na nasilje, ki se ga premalo zavedamo oziroma ga sploh ne štejemo za nasilje, na nasilje, ki je posredno, pa ima vendarle izredne posledice - nasilje države in njenih organov nad invalidi.

Predavanje namestnika Dolčiča lahko v celoti preberete spodaj.

********************************************

Varuh človekovih pravic (Varuh) se v okviru svojih nalog ukvarja tudi s problematiko invalidov kot posebne ranljive skupine, ki zahteva tudi posebno skrb. S to problematiko se ukvarjamo predvsem z vidika diskriminacije invalidov, ki predstavlja neenako obravnavo invalidov z drugimi, medtem ko vse druge kršitve človekovih pravic invalidov, na katere smo opozorjeni, obravnavamo na popolnoma enak način, kot pri vseh drugih prebivalcih in prebivalkah.  Zato tudi v naši statistiki ne vodimo posebej podatkov, koliko invalidov se je obrnilo na Varuha zaradi takšnega ali drugačnega nasilja.  Za obravnavo nasilja kot nesprejemljivega načina razreševanja sporov ni bistveno pomembno, ali so udeleženci invalidi ali ne. Nasilje je nesprejemljivo nad komerkoli in zahteva enak odnos – torej ničelno toleranco, ne glede na to, ali se morda izvaja nad posebej ranljivimi skupinami, kot so otroci, starejši ali invalidi. Zahteva pa nasilje nad slednjimi posebno pozornost pri preprečevanju, saj imajo ranljive skupine vendarle omejene možnosti, da se temu same uprejo.

Zato danes ne bom govoril o »običajnem« nasilju, s katerim se srečujemo kar pogosto – nasilju v družini nad invalidno osebo, ki jim drugi člani družine zaradi invalidnosti ne priznavajo enakopravnega položaja in enakih pravic, ki jih drugi člani družine ekonomsko izkoriščajo in trošijo njihova sredstva, ki jim ne nudijo podpore ali pomoči, za katero so morda tudi plačani iz javnih sredstev.

Opozoriti želim na nasilje, ki se ga premalo zavedamo oziroma ga sploh ne štejemo za nasilje, kot ga na primer definira zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki pozna različne vrste nasilja- fizično, psihično, spolno, ekonomsko in zanemarjanje. Želim opozoriti na nasilje, ki je posredno, pa ima vendarle izredne posledice. To je nasilje države in njenih organov nad invalidi, katerim kljub mednarodno sprejetim obveznostim ne zagotavlja vseh pravic, ki bi jim pripadale.

Dejstvo, da država kljub sprejetim zavezam zelo počasi sprejema vse predpise, ki bi invalidom omogočili izenačitev  možnosti za življenje in delo, je vsekakor oblika nasilja, ki invalide sili v prilagajanje neživljenjskim predpisom, v pogosto dolgotrajne postopke za uveljavitev svojih pravic, pri nekaterih pa se konča tudi z odvzemom ali omejitvijo osnovnih človekovih pravic. Država zelo lahkotno in brez vseh zavor posamezniku z duševno motnjo omeji ali celo v celoti odvzame poslovno sposobnost, s čimer iz posameznika z eno samo odločbo naredi popolnega odvisnika. Bolj ko posameznik v takšnem primeru poskuša dokazati, da nima težav v duševnem zdravju, bolj pristojnim s tem dokazuje, da so ravnali pravilno in ga poslovno omejili. Konvencija o pravicah invalidov izhaja iz načela, da je treba invalidne osebe podpreti, ne pa enostavno nadomestiti njihove pravice odločanja s postavitvijo skrbnika. Iz pobud, ki jih prejemamo pri Varuhu, lahko z gotovostjo trdimo, da nekateri skrbniki skrbijo bolj za svoje interese, kot pa za interese invalida.

Prav tako lahko štejemo za nasilje nad invalidi neaktivnost države, ki preko svojih javnih služb ne zagotovi primernih dostopov do vseh javnih prostorov, z ustreznimi predpisi pa tudi dostop do vseh prostorov, ki so za posameznika lahko pomembni. Nič manj ni nasilje tudi dejstvo, da država invalidom ne zagotovi  vseh tehničnih pripomočkov, ki bi jim pomagali omiliti posledice njihove invalidnosti. Nekatere skupine invalidov zato upravičeno opozarjajo, da veljavna ureditev zagotavlja tehnično zastarele pripomočke za premagovanje komunikacijskih ovir, ki ne predstavljajo velike pomoči pri izenačevanju možnosti invalidov.

Za celovit pregled nasilja nad invalidi pa moramo opozoriti tudi na svojevrstno nasilje, ki ga nad njimi pogosto izvajajo njihova društva. Le-ta zaradi različnih interesov, pa tudi osebnih zamer  nočejo »sodelovati« s podobnimi društvi, onemogočajo članstvo posameznikov v »konkurenčnih« društvih, ne odločajo pravilno o posameznih pravicah, ki jih lahko uveljavljajo tudi nečlani in podobno. Vse te oblike različnega obravnavanja občutijo posamezniki kot nasilje, žal pa ima tudi država premalo vzvodov, da bi tovrstne prakse preprečila ali omejila, saj so društva del civilne družbe, kjer ima država zelo omejene možnosti posredovanja. Na tem področju invalidom žal ne more pomagati niti varuh, saj dela društev ne more nadzirati na enak način, kot to lahko stori v primeru kršitev oblastnih organov.  
 
Sklepno

Zakon o preprečevanju nasilja v družini zagotavlja posebno zaščito tudi invalidom, zato pričakujem, da bodo ugotovitve današnjega posveta lahko koristno uporabljene pri pripravi sprememb in dopolnitev zakona, ki naj bi ga Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo do konca tega leta. Pri tem bomo kot varuh sodelovali, saj je bil tudi zakon iz leta 2008 pripravljen ravno na pobudo varuha človekovih pravic.


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.