Natisni vsebino

Najvplivnejši pravniki na okrogli mizi o pravu in politiki

01.12.2016 11:27
Kategorija: Delovanje in dogajanje



Na portalu IUS-INFO se je končal že šestnajsti izbor »10 najvplivnejših pravnikov«. Današnje okrogle mize, s katero se izbor tradicionalno končuje, so se udeležili letošnji najvplivnejši pravnice in pravniki (navedeni po abecednem redu): dr. Matej Avbelj, dr. Miro Cerar, Vlasta Nussdorfer, dr. Marko Pavliha, dr. Vasilka Sancin, dr. Andraž Teršek in Jan Zobec. Zaradi nujnih obveznosti sta svojo odsotnost opravičili dr. Neža Kogovšek Šalamon in dr. Verica Trstenjak, ddr. Klemen Jaklič pa se je v razpravo vključil prek spleta.

Video posnetek celotne okrogle mize


Direktor družbe IUS SOFTWARE, ki ureja in razvija portal IUS-INFO, mag. Tomaž Iskra je navzočim najvplivnejšim pravnicam in pravnikom podelil priznanja in jih povabil k razpravi z naslovom »Pravo in politika – zaveznika ali nasprotnika?«. Povezoval jo je odvetnik Andrej Razdrih, odgovorni urednik revije Odvetnik, in uvodoma je poudaril: »Izvršilna veja oblasti z izgovarjanjem na učinkovitost in hkrati na znižanje stroškov z nenehnim spreminjanjem zakonodaje, s spreminjanjem organov pravosodja in s krčenjem proračunskih sredstev, namenjenih pravosodju, posega v pravosodni sistem. Po drugi strani pa pravosodje s svojimi nereflektiranimi težavami in napakami prav ponuja politiki razloge za poskuse vplivanja in obvladovanja. Nerazumno dolgi postopki, založene tožbe in oporoke, zastaranja zadev, spregled očitnih kršitev človekovih pravic, nazorska polarizacija sodnikov delajo pravosodje in še zlasti sodstvo ranljivo in mu zmanjšujejo ugled v očeh javnosti. Vsem je jasno, da politiko in pravo delajo in izvajajo ljudje. Od njihove izobraženosti, sposobnosti, zavzetosti in osebne morale je odvisno, kakšno državo in kakšno pravno državo imamo in kakšno želimo.«

Kako bi morali urediti volitve sodnikov Ustavnega sodišča, da bi kar najbolj izključili vpliv politike, je bilo vprašanje, postavljeno dr. Mateju Avblju. Zelo konkretno je predlagal, da je pri volitvah ustavnih sodnikov treba nemudoma odpraviti javne razpise za (samo)kandidiranje na položaj ustavnega sodnika. Po njegovem mnenju je pristojnost za predlaganje lahko izključno v rokah predsednika republike, vendar jo mora končno začeti izvajati, tako da bo oblastno izbral kandidate in s svojo avtoriteto tudi stal za njimi pri imenovanju v Državnem zboru. Za zagotavljanje dejansko vrhunske pravne usposobljenosti, kar se pri ustavnih sodnikih pričakuje, bi bilo po njegovem mnenju treba po zgledu Sodišča EU tudi v Sloveniji oblikovati sedemčlansko telo, sestavljeno iz vrhunskih domačih in nujno tudi tujih pravnih strokovnjakov: »To telo bi vsakega od kandidatov za ustavnega sodnika po vsebini, meritorno strokovno zaslišalo, preverilo njegovo vsestransko usposobljenost in podalo svoje izčrpno obrazloženo mnenje o njem predsedniku republike. Mnenje seveda ne bi bilo zavezujoče, toda predsednik in Državni zbor bi morala prevzeti politično odgovornost, če bi ravnala v nasprotju z njim.«

Ustavni sodnik Jan Zobec je glede ocene razmer v sodstvu poudaril, »da se te že izboljšujejo, in sicer z menjavo generacij. Stare oligarhije se redčijo, izgubljajo moč, kar se navzven kaže prek različnih banalnosti, s katerimi poskušajo zagotoviti nekakšno nasledstvo, na primer na položaju predsednika Vrhovnega sodišča. Zanimivo, kako s krepitvijo neodvisnosti posameznega sodnika kopni njihovo fetišiziranje neodvisnosti sodstva kot celote ali določenega sodišča, v zadnjem času najbolj očitno Vrhovnega.« Opozoril je še na značilno vlogo Sodnega sveta, ki enkrat izvede udar na neodvisnost sodstva (z izrekanjem o podpori kandidatu za predsednika Vrhovnega sodišča), drugič pa ima v primerljivi zadevi povsem nasprotno stališče.

Profesor na FPP Univerze v Ljubljani dr. Marko Pavliha je med drugim pomenljivo izpostavil: »Je kar prav tisto, kar piše Platon v Državi, da je človek šele pri petdesetih – in če je Platon to rekel takrat, je to danes skoraj pri sedemdesetih – res zrel za najpomembnejše funkcije v državi.« V nadaljevanju je prek statistike prikazal svoj pogled na odgovornost pravnikov za trenutno stanje v državi. Od dvanajstih predsednikov Državnega zbora imamo do zdaj dva in pol pravnika, od desetih predsednikov Vlade samo enega pravnika, od štirih predsednikov države dva pravnika, od petih predsednikov Državnega sveta enega pravnika, od treh predsednikov Računskega sodišča dva pravnika, od štirih Varuhov človekovih pravic eno pravnico. Prav tako je v Državnem zboru nekaj manj kot 12 odstotkov pravnikov, tudi samo dva predsednika parlamentarnih strank sta pravnika. To pomeni, da pravniki kot politiki niso tako zelo odgovorni za trenutno stanje v Sloveniji. »Jasno pa je, da pravniki delamo tudi drugje, kot funkcionarji v pravosodju, vključno z Ustavnim sodiščem, tudi v različnih podpornih službah,« je še priznal in povedal, da ga skrbijo tisti, ki so bodisi pasivni oziroma nemi opazovalci bodisi »obračalci po vetru«, veselijo pa ga tisti, ki se na strani civilne družbe v prostem času trudijo za večjo blaginjo.

»S politološkega vidika je Slovenija sicer majhna država, ampak če zna primerno uporabiti orodje mednarodnega prava, zagotovo ne neznatna,« je uvodoma dejala profesorica in prodekanja za kakovost na PF Univerze v Ljubljani dr. Vasilka Sancin. Na politiko je apelirala z besedami: »Smo na točki, kjer bi se morala politika vzdržati kakršnihkoli javnih vplivanj, poskusov vplivanj na odločanje arbitražnega tribunala. Zagotovo v ozadju potekajo različni diplomatski poskusi, prepričevanja s strani Hrvaške, ki želi, da se ta postopek ne bi nadaljeval, zmanjševanje ugleda tega tribunala. In zato bi se morali na vsak način skušati izogibati kakršnimkoli komentarjem tovrstnih poskusov, ki imajo cilj nekako osamiti Slovenijo v političnem prostoru, ko bo zavezujočo in dokončno razsodbo nekega dne, ko bo sprejeta, treba implementirati.« Dr. Sancin se zdi zelo pomembno, da država po diplomatski poti stori vse, kar je potrebno za pravno argumentiranje stališč naše države, saj je arbitraža pravni postopek.

Na vprašanje glede zadostne pravne zaščite človekovih pravic v Sloveniji je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer poudarila, da bi lahko rekli, da imamo dobro ustavo in tudi v zakonodajo implementirane vse temeljne mednarodne standarde varovanja človekovih pravic, vendar se kljub temu pravice na mnogih področjih kršijo, ljudje pogosto ne zmorejo ali ne znajo stopiti na ustrezne pravne poti, saj si dobre pravne pomoči ne morejo privoščiti. Ob tem je spomnila, da izkoriščevalci potiskajo ljudi v človeka nevredna, celo suženjska razmerja, kapital je v ospredju, dostojanstvo na veliki preizkušnji. Problem je tudi nepremišljeno, prehitro in celo rokohitrsko sprejemanje zakonodaje, pogosto v imenu krize ali pritiskov posameznih skupin, ki pa je lahko kasneje na Ustavnem sodišču zavrnjena. »Seveda pravo s predpisi na posameznih področjih caplja za dnevnim življenjem, saj se mu težko in prepočasi prilagaja. Ukvarjamo se celo s paradoksom, da želimo vse urediti, predpisati in zaščititi, potem pa naenkrat ugotovimo, da nečesa nismo predvideli, hkrati pa se jezimo na prenormiranost predpisov,« je zaključila Nussdorferjeva.

»V zadnjih dvajsetih letih je bilo veliko javno povedanega in napisanega o tem, zakaj v Sloveniji na področjih, kot so zaposlovanje, napredovanje v poklicu, izobraževanje, politično in sodniško odločanje itd., niso v ospredju kakovostna merila in kriteriji. Karkoli bi o tem dejali danes, bi bila to najverjetneje večinoma ponovitev že povedanega in napisanega,« je menil dr. Andraž Teršek. Poudaril je, »da se od nenehnega ponavljanja enega in istega človek utrudi. A pri tem mora biti tudi pazljiv – utrujenost naj ga ne ponese v apatijo, brezvoljnost in resignacijo. Zato paradoks: vendarle ponovimo, kar ponavljamo že dvajset let. Boste ponovili sami, spoštovani, ali naj že ponovljeno ponovim sam, s sklicevanjem na tiste, ki so ponavljano že velikokrat ponovili?«

»Podpore ne razumem kot podpore meni osebno, ampak viziji izboljšanja pravne države, za katero se zavzemam in ki je hkrati vizija velikega dela Slovenk in Slovencev,« se je po spletu ddr. Klemen Jaklič zahvalil za zaupanje tako velikemu številu ljudi, ki so mu namenili svoj glas. Poudaril je, da ti ne želijo drugega, kot da bi bili pred pravom enako spoštovani. Če ne drugače, vsaj kot enakovreden, reprezentativen glas. »Od moje prefinjene izključitve iz postopka kandidature za sodnika na Evropskem sodišču je točno eno leto in naneslo je, da se izziv za politiko v teh dneh ponavlja. Zato tistim, ki ste mi v imenu svoje lastne vizije v tolikšnem številu namenili svoje glasove, sporočam, da že zaradi demokratičnega procesa – ker je pomembno, da ta čim bolj rahločutno deluje in napreduje tudi na Slovenskem – pozorno spremljajte ravnanja ključnih političnih akterjev tudi v tej zadevi. Ter se nato na njihova ravnanja, kakršnakoli pač že bodo, na ustrezen demokratičen način tudi odzovite, če ne prej, na volitvah. Šele če deluje demokracija, lahko napreduje tudi pravna država,« je sklenil in napovedal svoje prihodnje udejstvovanje.

»Kot politik vidim pravo kot cilj; cilj moje politike, in upam, da tudi tiste, ki jo vodim, je namreč čim več pravne države. Poudariti moram, da sem zaradi tega tudi šel v politiko – da bi pripomogel k temu, da bi bilo manj protipravnosti, manj korupcije, da bi se bolj spoštovale institucije pravne države. To je zame cilj, ki ga demokratična politika mora imeti.« To je o odnosu med pravom in politiko povedal predsednik vlade dr. Miro Cerar. Pojasnil je: »Pravo je tudi sredstvo politike, veliko odločitev, ki jih sprejmemo v politiki, gre namreč skozi pravno obliko prek zakonov, uredb, pravilnikov in drugih pravnih aktov. Pravo se včasih ne samo politiki, ampak tudi drugim dejavnostim vzpostavi kot nekakšna ovira. To pa takrat, kadar je zastarelo, neustrezno času in prostoru. Da se prebijemo čez to oviro, je treba najti pravno pot, torej ne samo demokratično, legitimno, ampak tudi pravno pot. In če tako pot najdeš, potem je sprejemljiva. Če je ni, potem ni sprejemljiva.« Ob tem je še posebej poudaril: »Osebno nimam želje, da bi si podrejal pravne institucije.« Če si politiki podredijo sodstvo ali katero drugo avtonomno sfero ali na račun človekovih pravic posameznike ali civilno družbo, potem po njegovih besedah nismo več v demokraciji.

Z Dunaja, kjer predava na tamkajšnji pravni fakulteti, je dr. Verica Trstenjak na vprašanje, kako bi glede na svoje izkušnje v Avstriji spremenila študij prava v Sloveniji, po e-pošti odgovorila: »Študij v Sloveniji na splošno ocenjujem za povprečen, uvesti bi bilo treba več praktičnega pristopa in spodbujanja študentov h kritičnemu razmišljanju. Posebej pomembno pa je, da se s študenti analizirajo sodbe, aktualni problemi, tudi tekoči sodni postopki, tako domači kot evropski. Seveda je vse odvisno od profesorjev; nujno je, da imajo mednarodne izkušnje, da poznajo primerjalno ureditev, kajti le tako bodo imeli kritičen pristop do aktualnih problemov. Seveda bi bilo priporočljivo, da bi imeli tudi praktične izkušnje, vsaj v okviru sodnega pripravništva. Kot je rekel moj nemški kolega: inštruktor te težko uči voziti avto, če ga sam ni vozil. Zelo pomembno je študente že v prvem letu naučiti, da ni dober tisti pravnik, ki zna le brati zakone ali jih zna na pamet, ampak tisti, ki ga pri uporabi prava veže tudi načelo pravičnosti. To še zlasti velja za sodnike, saj sodnik ni in ne sme biti le 'usta zakona', če uporabimo Montesquieujev izraz.«

Na vprašanje, ali je pravo lahko ovira politiki, na primer pri projektu graditve drugega tira, je dr. Pavliha poudaril, da drugega tira med Divačo in Koprom pravo nikakor ne ovira, celo nasprotno, politiko nedvoumno zavezuje k temu projektu s številnimi resolucijami in programi. Vendar se sam sprašuje, ali bomo drugi tir morali tudi mi iztožiti. Nekaj podobnega se je namreč na evropski ravni že zgodilo, ko je bila prometna politika ena prvih po primarnem evropskem pravu, vendar je do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja dejansko ostala bolj ali manj pobožna želja Unije. Evropski parlament je potem kot obetavno novo zakonodajno telo pogumno tožil dominantni svet ministrov in v zadevi št. 13/83, Common Transport Policy, dosegel, da je luksemburško sodišče prebudilo Bruselj iz birokratskega spanja in ga prisililo k ustvarjanju transportne politike, uredb, direktiv, zelenih in belo-modrih knjig ter drugih ustreznih pravnih podlag, je pojasnil dr. Pavliha.

»Z Ustavo je bila Slovenija zamišljena in normativno določena kot močna in pristna socialna država. To izhaja tudi iz komentarjev slovenske ustave in iz najpomembnejših precedensov Ustavnega sodišča, sprejetih že v času prve generacije ustavnih sodnic in sodnikov v letih 1991–1999,« je poudaril dr. Andraž Teršek na vprašanje o eksplicitnem vpisu določbe o revščini v Ustavo. Pojasnil je: »Upoštevaje te tri vsebine, njihovo jasnost in nadaljnje razlagalne možnosti, sem prepričan, da se je o predlogu za začetek poskusa odpravljanja revščine s pomočjo ustavnega prava legitimno pogovarjati. V dobri veri in z dobrimi nameni. Verjamem, da se je v tem kontekstu torej legitimno pogovarjati o možnosti, da bi bila zaščita ljudi pred življenjem v revščini od socialne države ustavnopravno vprašanje in vsebina ustavne pravice. Da bi s tem državo, sebe in nas kot družbo, ki naj bo ne samo družba, ampak vendarle tudi politična skupnost, normativno dodatno spodbudili in na ta način res tudi malo prisilili, da bi izkoristili prav vse možnosti za odpravo revščine. Ne vem točno, kaj bi v tej smeri morali storiti in kako bi to storili, vem pa, da je nekaj treba storiti. In mislim, da bi lahko razmišljali tudi o tem predlogu. Seveda, če bi se ljudje, slovenska javnost, volivke in volivci, s tem strinjali. Želim si, da bi se.«

Pripravila: Toni Tovornik in Patricij Maček
Foto: Anja Tavčar

Vir: IUS - INFO


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.