Natisni vsebino

Nagovor na slovesnosti v spomin na poboj udeležencev partijske šole v Cerknem januarja 1944

27.01.2018 12:53
Kategorija: Delovanje in dogajanje


Spomenik na Brdcih v Cerknem, 27. 1. 2018


Spoštovane in spoštovani,

ko ste me  lansko leto na  Podljubelju zaprosili za nagovor ob vašem dogodku v Cerknem, sem vedela, da bo to  priložnost, da  skupaj razmišljamo o svobodi, miru, žal tudi o vojnah. Vse naše so sicer daleč, a še vedno živijo v spominu mnogih, smo jim pa žal dnevno priče širom sveta, njihovi nepotrebnosti in mnogim krivicam, ki ležijo na grozljivih pogoriščih. Ostajajo uničeni ljudje in njihovi domovi. Mnogi kar poslednji.

Že otroci rišejo svet s soncem in srečnimi ljudmi, ne marajo prepirov nas odraslih in ne razumejo zakaj so sploh potrebni. Ne zavedamo se, da smo jim vzor in zgled.

Pri vojnah  gre predvsem za željo po prevladi, moči, ozemlju in končni zmagi. A kaj ta pomeni, če zraste na tisočih, celo milijonih trupel? Tako je bilo in tako je, od tod tudi reke beguncev, ki so se pred dvema letoma vile po naših tleh, prvič v tako velikem številu. Presenetile so nas in dale misliti. Se to kdaj lahko zgodi celo (spet) nam? Smo mar povsem varni pred napadi, ki lahko prerastejo v resen spopad, ko ne bodo več pomembna sredstva, pač pa le in zgolj cilj? Čigav in zakaj le?

Večkrat sem o tem resno razmišljala, ko so starejši govorili, da skoraj ni generacije, ki bi ušla vojni. Sama še imam to srečo, saj sem bila rojena skoraj desetletje po drugi svetovni moriji. O njej so mi le pripovedovali, živ spomin nanjo pa so še vedno koncentracijska taborišča. Kot varuhinja človekovih pravic sem obiskala kar tri. Vsak bi jih moral, da bi dojel grozote, ki jih je zmožen človek narediti človeku. Da bi videl kam pelje zlo, kako so umirali celo nič krivi otroci, starčki, bolni, invalidi,... kako ni bilo meja teptanju pravic povsem nedolžnih ljudi, kako razčlovečeni so bili in kako malo je bilo vredno sleherno življenje.

Zato je prav, da se spomnimo zakaj smo tu.

Današnji dogodek je eden izmed vrste opomnikov na zgodovinske dosežke in žrtve, ki so bile potrebne, da smo  svobodni in predvsem živi. Nalaga nam posebno odgovornost za ohranitev dediščine polpretekle zgodovine. Ta naj bo ne samo spomin in opomin, kakšna srčnost je potrebna za ohranitev naroda in ozemlja pred tistimi, ki si ju želijo polastiti. Pred nas polaga tudi odgovornost za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsakogar v današnjem času, ko je 'sovrag' poprijel bolj subtilne oblike. Ta odžira pravice posameznikom s pomočjo različnih interesov. Ta ne misli na človeka, ampak na dobiček. Njemu ni v interesu močna družba, ampak razdrobljeni, izčrpani in vodljivi posamezniki, usmerjeni v svoje svetove, ki jim z zaslonov vseh vrst posreduje iluzije o dobrem življenju in jim narekuje potrebe, ki to niso. Odtujenost odriva sodelovanje, prekomerna obremenjenost postavlja v temačni  kot druženje in spoznavanje drugačnosti slehernika.


Revščina, ki jo spremlja socialna razslojenost, je pomemben problem v kontekstu naraščajoče porabe in širitve gospodarstva. Po podatkih Eurostata je eden od štirih Evropejcev izpostavljen tveganju revščine. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da je v takšnem položaju 26,4 odstotka otrok. V teh okoliščinah se zdi cilj Evropske unije, da se do leta 2020 umakne 20 milijonov ljudi iz revščine, bistvenega pomena.

Nujno je poskrbeti za pravice delavcev in stopiti na prste kršiteljem njihovih pravic. Nujno je omogočiti mladim pogoje za bivanje, delo, družino in razvoj, če želimo ohraniti moč in integriteto naroda. Nujno je poskrbeti za vse ranljive, kot starajoča se družba pa tudi za ustrezno vključenost in primerno življenje starejših. Njihove vrednote so tiste, ki jih moramo v medgeneracijskem sodelovanju prepletati z znanjem in idejami mladih, na teh temeljih solidarnosti pa oblikovati prihodnje korake ter skupni družbeni napredek.

Današnji dan in njemu podobni vsekakor vlivajo radost. Veseli me, da se neguje spomin kot opomnik, da takšnih grozodejstev kot so se dogajala, ne sme biti. To je mogoče dosegati le z ohranjanjem vrednot, za katere so se borili naši dedje in očetje, kot so solidarnost, sočutje, pomoč in tovarištvo.

Vsak med nami je odgovoren delovati skladno z načeli humanizma, ki postavlja človeka v ospredje, ki uporablja  besede previdno, ne z namenom zaničevanja in hujskanja ter spodbujanja sovražnosti, ki stavi na sodelovanje in pomoč, ne na razdiranje in izolacijo.

 

Naša mladina si zasluži pogled v prihodnost, brez delitev na spol, raso, veroizpoved, kakršnokoli opredeljenost in usmerjenost, materialno stanje in vse, kar nas dela različne, a nas hkrati tudi bogati. Zato potrebuje odgovorne in stabilne starše, vzgojitelje ter učitelje, pa tudi voditelje.

Ker moramo naprej, v jutrišnji dan, brez bremen preteklosti, le s spomini, ki nikoli ne zamrejo.

In ker smo ravno v Cankarjevem letu, je tu, za konec, njegova misel o domovini.

Kdor ljubi svojo domovino,

jo z enim samim objemom

svoje misli obseže vso,

ne samo nje, temveč vse kar je kdaj ljubil,

in kar bo ljubil kdaj pozneje.

 


Vlasta Nussdorfer,
varuhinja človekovih pravic


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.