Natisni vsebino

MNENJE Varuha o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ)

13.12.2013 13:34
Kategorija: Delovanje in dogajanje


Varuha človekovih pravic RS (Varuh) je Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) jeseni 2013 seznanilo s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ (ZSDZMZ). Kot bistveni razlog za sprejem omenjenih sprememb je MNZ navedlo prenos Direktive 2011/95/ES v nacionalni pravni red. MNZ je besedilo predloga v veliki meri uskladilo s pripombami, ki jih je prejelo s strani nevladnih organizacij, z izjemo prenosa koncepta združevanja družine za osebe s priznano mednarodno zaščito iz ZMZ v Zakon o tujcih (ZTuj) ter pripomb v zvezi s podaljšanjem subsidiarne zaščite. V zvezi z združevanjem družine je MNZ poudarilo, da so bile pripombe nevladnih organizacij na predmetno določbo v predlogu Zakona o tujcih večinoma upoštevane (možnost nastanitve v integracijsko hišo in prejemanje denarnega nadomestila za zasebno nastanitev tudi za te družinske člane).

Varuh je glede ZSDZMZ podal mnenje, ki ga je naslovil na MNZ in Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. V mnenju smo izpostavili, da je že pri zadnji noveli ZMZ v letu 2012 podali pripombe, ki takrat niso bile upoštevane, upošteva pa jih tudi ne novi ZSDZMZ. Varuh je takrat nasprotoval ukinitvi brezplačne pravne pomoči v postopku na prvi stopnji in ukinitvi možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito na diplomatskem in konzularnem predstavništvu RS. V novem mnenju smo tako ponovili  stališče, da se ponovno uvede brezplačna pravna pomoč na prvi stopnji in vrne možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito na diplomatskih in konzularnih predstavništvih RS v tujini.

Glede predvidenih sprememb pasmo izpostavili tri točke. V prvi vrsti smo opozorili na ukinitev javnega razpisa za tolmače. Varuh meni, da omenjena ukinitev ni primerna, saj se z javnim razpisom zagotavlja preglednost izbire in višja kakovost tolmačenja v postopkih mednarodne zaščite. Varuh je poudaril, da je seznanjen s težavami, s katerimi se sooča MNZ pri zagotavljanju tolmačev v teh postopkih zaradi javnih razpisov, vendar kljub temu meni, da je že dosedanja ureditev omogočala drugačno postopanje v primeru nezmožnosti zagotovitve tolmača z javnim razpisom. Že do sedaj je bilo namreč omogočeno, da se s tolmačem neposredno sklene pogodbe, kadar je to nujno potrebno in ni mogoče čakati na izvedbo javnega razpisa.  Poleg navedenega je Varuh ponovil priporočilo, ki ga je ob obravnavi konkretne pobude že naslovil na MNZ, in sicer v zvezi s pogojem določenim v ZMZ, da tolmač poda izjavo, s katero se zaveže, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularna predstavništva države, katere jezik tolmači. Varuh meni, da omenjena dikcija ne zagotavlja, da v postopku mednarodne zaščite ne sodeluje oseba, ki opravlja storitve za diplomatsko-konzularno predstavništvo matične države prosilcev za mednarodno zaščito. Sama izjava tolmača v postopkih tolmačenja namreč ni dovolj, saj lahko pride do zlorab (npr. krive izjave tolmača, zaradi finančnih koristi), s tem pa do možnosti posega v pravico do pribežališča prosilca za mednarodno zaščito. Postopek izbire tolmača ne bi smel temeljiti zgolj na izjavi, saj diplomatsko-konzularno predstavništvo predstavlja  podaljšano roko matične države prosilca za mednarodno zaščito. Slednji v postopku priznanja mednarodne zaščite namreč izpostavlja preganjanje matične države, zato je ključno, da se v postopku mednarodne zaščite kar najbolj zavarujejo podatki o prosilcu in postopku mednarodne zaščite. Varuh je priporočil, da se preučijo možnosti spremembe postopka izbire tolmačev, in sicer tako, da se določi poglobljeno preverjanje tolmačev. Varuh delno vidi rešitev v tem, da bi uradna oseba pri postavitvi tolmača preko Ministrstva za zunanje zadeve pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu preverila, ali kandidat za tolmača pri njih opravlja kakršnekoli storitve. Varuh še meni, da bi takšno preverjanje bolje služilo namenu prepovedi sodelovanja tolmača z diplomatsko-konzularnim predstavništvom matične države prosilca za mednarodno zaščito ter bistveno zmanjšalo možnost zlorab in s tem posega v pravico do pribežališča.
Naslednja sprememba, ki jo je Varuh izpostavil, je sprememba v postopku za podaljšanje in zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite. Varuh meni, da omenjena sprememba ni ustrezna, saj naj bi se po novem v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite lahko presojal le obstoj razlogov, na podlagi katerih je bila subsidiarna zaščita podeljena, ne pa tudi obstoj drugih razlogov, ki jih je prosilec že navedel v prošnji za mednarodno zaščito,  na podlagi katere ji je bila priznana subsidiarna zaščita. Pri tem je Varuh opozoril na pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča RS, kjer je Vrhovno sodišče RS med drugim navedlo, da so relevantni tisti razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna oblika zaščita. Torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Glede na izpostavljeno sodbo Vrhovnega sodišča RS ter glede na dejstvo, da se s takšno spremembo znižuje standard zaščite prosilcev, menimo, da je takšna sprememba neutemeljena in pomeni poseg v pravice prosilcev za mednarodno zaščit Sicer bi po naše bilo treba omenjeno določbo spremeniti, ampak z vidika vključevanja tudi drugih razlogov, na podlagi katerih bi bila lahko oseba upravičena do subsidiarne zaščite. To pomeni, da bi v tem postopku lahko uveljavljalo tudi razloge, ki bi se eventualno pojavili kasneje. V postopku presojanja upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ preveri ali bi bila oseba ob vrnitvi v matično državo podvržena resni škodi, kot jo določa ZMZ. Če pristojni organ ugotovi, da razlogi, na podlagi katerih je bila podeljena subsidiarna zaščita, ne obstajajo več, drugih razlogov pa ne sme presojati, lahko to pripelje do tega, da bo prosilec vrnjen v matično državo in posledično podvržen resni škodi. Prosilec bi sicer lahko preprečil vrnitev v matično državo s tem, da bi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito in v novem postopku navedel nova dejstva ali razloge, vendar bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Prosilec bi bil namreč prisiljen svoje dodatne razloge za priznanje mednarodne zaščite uveljavljati v novem postopku, kar bi lahko predstavljalo večje stroške za državo. Nadalje bi to pomenilo tudi poseg v že pridobljene pravice, saj prosilci za mednarodno zaščito uživajo manj pravic kot osebe s priznanim statusom subsidiarne zaščite. Predlagana sprememba bi lahko pomenila tudi poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V izdani odločbi namreč postane pravnomočen le izrek, ne pa tudi obrazložitev. To pomeni da lahko prosilec v upravnem sporu izpodbija zgolj izrek odločbe, ki mu podeljuje status subsidiarne zaščite, ne pa tudi obrazložitve pristojnega organa. V obrazložitvi pa so razvidni razlogi, zaradi katerih je prosilec upravičen do subsidiarne zaščite. S predlagano spremembo prosilec tekom omenjenega postopka ne bo imel možnosti uveljavljana dodatnih argumentov, zaradi katerih bi morali biti prvotni razlogi upoštevani.

V zvezi s spremembo, ki se nanaša na črtanje pravice združevanja družine oseb s priznano mednarodno zaščito v ZSDZMZ in njen premik v novi Zakon o tujcih (ZTuj), je Varuh podal mnenje, da le to ni ustrezno. Pravica do združitve z družino je ena od pravic osebe s priznano mednarodno zaščito, pravice teh oseb pa vsebinsko ureja ZMZ in ne ZTuj. Predlagana sprememba osebam s priznano mednarodno zaščito v veliki meri omejuje možnost združitve z družino. V skladu s predlagano spremembo družinski člani ne bodo več upravičeni do enakega statusa mednarodne zaščite kot oseba, s katero bodo združeni, temveč bodo upravičeni zgolj do dovoljenja za prebivanje. Družinski člani po prihodu v Republiko Slovenijo tako ne bodo več upravičeni do integracijskih pravic, ki jih določa ZMZ. Iz tega razloga bo njihova integracija v slovensko družbo težja. V večini primerov je situacija družinskih članov v izvorni državi podobna situaciji osebe, s katero se združujejo, oziroma je vsekakor z njo povezana. Dejstvo, da je eden od družinskih članov podvržen preganjanju na podlagi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, velikokrat do mednarodne zaščite upravičuje tudi njegove družinske člane. To izkazuje tudi praksa v postopkih mednarodne zaščite, saj se praviloma postopke družinskih članov, ki ob istem času zaprosijo za mednarodno zaščito, praviloma združijo v enoten postopek in o njih odločijo enotno. Zato je smiselno, da se tudi družinskim članom, ki ne pridejo v Slovenijo skupaj s preganjano osebo, temveč se z njo želijo združiti kasneje, omogoči enak status mednarodne zaščite.

MNZ se je na Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo opredelilo do mnenja Varuha in zavrnilo pomisleke Varuha glede ZSDZMZ.
Glede prenosa pravice do združevanja družine v novi ZTuj je MNZ pojasnilo,da je zakon praktično pripravljen in bo v zelo kratkem času šel v formalno proceduro. Vse pripombe, ki so bile izražene v dosedanjih razpravah, so v tem predlogu, ki je sicer še v medresorskem usklajevanju, že upoštevane. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZTuj, v primerjavi s trenutno veljavnim ZMZ širi obseg upravičenih družinskih članov, s katerimi se bo oseba s priznano mednarodno zaščito lahko združevala, saj se v tem delu osebe s priznano mednarodno zaščito izenačujejo z drugimi državljani tretjih držav, ki imajo pravico do združitve družine po ZTuj. Prav tako zakon za družinske člane beguncev predvideva pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, za družinske člane oseb s subsidiarno zaščito pa pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, s čimer se ohranja trenutno stanje. Pri uveljavljanju pravice do združitve družine sicer zakon uveljavlja možnost, ki jo za begunce državam članicam daje Direktiva 2003/86, in razlikuje med begunci, ki prošnjo za združitev družine vložijo v roku 3 mesecev od pridobitve statusa, in tistimi, ki prošnjo vložijo kasneje. Tisti osebi s priznano mednarodno zaščito, ki bo prošnjo vložila v 3 mesecih od pridobitve statusa, prošnji ne bo treba priložiti dokazil za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki jih sicer določa ZTuj, temveč bo izkazala zgolj družinsko vez z družinskim članom. V obeh primerih bo pristojni organ moral preverjati tudi morebiten obstoj razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Predlog ZTuj tudi upošteva specifiko dokazovanja družinskih vezi v primeru oseb s priznano mednarodno zaščito in podrobneje določa načine dokazovanja teh družinskih vezi, če oseba nima listinskih dokazov. Kot doslej bo o pravici do združitve družine oseb s priznano mednarodno zaščito odločalo MNZ.

Glede uvedbe možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito na diplomatsko konzularnih predstavništvih je MNZ pojasnilo, da je bilo to omogočeno do leta 2012, vendar so bile izjemno hude težave pri izvrševanju tega.

Glede javnih natečajev za tolmače, je MNZ pojasnilo, da je v trenutno veljavnem ZMZ, predviden javni razpis, se pa s predlagano spremembo olajšuje pridobitev tolmačev za tiste jezike, ki so zelo specifični in ki jih v praksi resnično zelo težko zagotovijo. Glede pogoja izjave tolmača, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularna predstavništva države, katere jezik tolmači, je MNZ pojasnilo, da se tolmači na eni strani preverjajo v skladu z možnostmi MNZ, ki so realno omejene. Poleg tega tolmače, ki jih pridobijo iz drugih držav Evropske unije, preverjajo tudi te države. Ocena MNZ je, da je obstoječa ureditev ustrezna, primerna in tudi zagotavlja vse potrebne kriterije oziroma zagotavlja ustrezno varnost in tolmačenje.

Glede sprememb pri podaljševanju subsidiarne zaščite pa MNZ ni podalo pojasnila.

Iz navedenega je razvidno, da MNZ ni uspelo prepričljivo zavrniti vseh pomislekov Varuha v zvezi z ZSDZMZ. Prav  zato Varuh v celoti vztraja pri svojih pripombah in predlogih v zvezi z ZSDZMZ ne glede na dejstvo, da je Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo potrdil ZSDZMZ. 0.1-19/2013


Nazaj
Pravne informacije   |   Zasebnost   |   Kontakt Izvedba: Nova Vizija d.d.