2.14. SOCIALNO VARSTVO

Splošni in že znani problemi
Čedalje več pobudnikov se obrača na nas in nas opozarja na skrajno slabe življenjske in materialne razmere, v katerih morajo (pre)živeti. Varuh žal nima mehanizmov, s katerimi bi lahko vplival na izboljšanje posameznikovih življenjskih razmer. Zato pobudnikom po opravljenih poizvedbah (bodisi na centrih za socialno delo bodisi na zavodih za zaposlovanje, občinah oz. upravnih enotah) največkrat lahko napišemo le tolažilna pisma oziroma jim svetujemo, kam naj se obrnejo po pomoč.

Kot institucija, ki varuje človekove pravice, bomo v prihodnje morali še več pozornosti posvetiti problemom, ki se nanašajo na širšo socialno varnost posameznikov, družin in družbenih skupin. To so problemi brezposelnosti, pomanjkanje stanovanj (tudi brezdomstvo), prenizke socialne denarne pomoči (ki po našem mnenju ne zagotavljajo niti minimalnega preživetja), problemi socialne izključenosti, problemi alkoholizma, odvisnosti od prepovedanih drog, samomor, problemi duševnega zdravja in zdravja nasploh, problemi starejših občanov, pa tudi problemi odnosov delodajalcev do zaposlenih in problem vrednot, ki vladajo v naši družbi. Vse naštete okoliščine pomembno vplivajo na raven pravic vseh prebivalcev v neki družbi (tudi otrok) in so indikator nasilja tako v družinskem, kot v splošnem družbenem okolju. Nujno je torej nenehno opozarjanje države in njenih organov na ustrezno socialno politiko, ki bi državljanom zagotavljala socialno varnost (ne le storitve in dajatve v okviru socialnega varstva), torej ponudila vsaj temeljne pravice na vseh ravneh. Z urejanjem problemov širše socialne varnosti bi se postopoma v naši državi prav gotovo zmanjšalo število nasilnih dejanj in drugih odklonskih pojavov, njenim prebivalcem pa zagotavljala višja raven življenja.

Večina pobud s področja socialnega varstva se torej nanaša na hudo materialno stisko, v kateri se znajdejo posamezniki in družine, večinoma potem, ko eden ali oba starša nista več upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti, nove zaposlitve pa žal ne dobita. Socialne stiske zaradi materialne ogroženosti je treba torej obravnavati v širšem okviru.

Ko govorimo o socialnih stiskah ne moremo mimo vsem znanega primera Hotela Črni les. Pokazalo se je, kaj lahko pomanjkanje možnosti za namestitev pomeni za bolne starostnike in invalide, pa tudi za njihove svojce. Neustrezen nadzor odgovornih institucij (ministrstva, inšpekcijske službe, lokalna samouprava) in ohranjanje takšnega stanja v daljšem časovnem obdobju, že pomeni za nekatere skupine ljudi izgubo osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do ustrezne namestitve, nege in oskrbe, pa tudi pravice do izbire v smislu, kdo jo bo opravljal in kje se bo izvajala.

Kaj pa starostniki?
V letošnjem letu je bilo veliko pobud, ki so se nanašale prav na starejše občane, bodisi da so uporabniki domskega ali drugega institucionalnega varstva, ali pa živijo sami in zapuščeni doma. Ne moremo trditi, da v družbi ni nobenih mehanizmov, ki bi starejšim zagotavljali dobro sobivanje v naši družbi. Kljub temu pa vse prevečkrat ugotavljamo, da jih otroci in sorodniki, vpeti v boj za boljši jutri, prepuščajo socialnim ustanovam, ki se pogosto zganejo šele na opozorilo (primeri starostnikov v domovih za starejše, oseb v socialnih zavodih, starih, ki živijo sami doma).

Ugotavljamo tudi, da je kljub drugačnim trditvam pristojnih organov še vedno bistveno premalo prostora v domovih za starostnike in je čakanje predolgo. To še zlasti velja za bolne starostnike, ki za samostojno življenje niso sposobni in jih po odpustu iz bolnišnic ni mogoče na hitro nikjer namestiti. Menimo, da bi bilo nujno v vseh večjih mestih zagotoviti zadostno število tako imenovanih negovalnih postelj (najbolje v okviru bolnišnic), kjer bi bila starostnikom zagotovljena podaljšana zdravstvena nega in socialna oskrba za čas, dokler ne dobijo proste postelje v domu ali se zanje ne najde druga ustrezna rešitev.

Kar nekaj je primerov, ko se na nas obračajo starejši občani in povedo, da so sami, bolni, pogosto le delno pokretni. V takih primerih takoj zahtevamo, da pristojni CSD obišče tako osebo in ugotovi, kako ji lahko pomaga. Ponavadi se za takega starostnika takoj organizira pomoč na domu, po potrebi pa tudi domsko varstvo. Naša intervencija je na ta način vedno uspešna.

Primere starostnikov v domovih in oskrbovancev v socialnovarstvenih zavodih, ki se na varuha obračajo zaradi domnevno neustrezne nege, odnosa osebja, ki jih varuje in neguje, kakovosti hrane, nezmožnosti sodelovanja pri pomembnih odločitvah, ki se nanašajo na organizacijo življenja v domu, rešujemo s takojšnjim preverjanjem navedb ali pa z osebnim obiskom doma oziroma socialnega zavoda. Naša intervencija se ponavadi izkaže za dobro, včasih smo le posrednik za dosego dogovora.

Še večkrat pa se ob pritožbi starostnika pokaže, da dejansko ne gre za slabo ali nekorektno nego, pač pa za preprosto osamljenost starega človeka, ki si želi bližine sočloveka, pogovora in človeške topline. Premalo se zavedamo, da je bližina prijaznega sočloveka za vsakega, še posebej pa za bolnega ali starega človeka posebej pomembna. Ob tem lahko mirno zapišemo, da je glede na potrebo po komunikaciji in bližini sočloveka v naših domovih za starostnike zaposlenih prav gotovo premalo ljudi. Z omejevalno zaposlitveno politiko okleščeni normativi ne dopuščajo zaposlenim v domovih in drugih zavodih, da bi si za posameznega stanovalca vzeli nekoliko več časa za preprost človeški pogovor.

Zato predlagamo, da se zagotovijo nove, dodatne zaposlitve v takšnih institucijah. Lahko se v okviru programa javnih del usposobi večje število primernih brezposelnih oseb za delo s to populacijo (problem bo zaradi odprave služenja vojaškega roka še večji), tudi prostovoljstva. Treba je zagotoviti čim boljšo ozaveščenost civilne družbe v obliki organiziranja ljudi v prostovoljne in dobrodelne organizacije, saj nobena družba ni tako bogata, da bi vse dajatve in storitve lahko financirala sama. Pomoč ljudi, ki želijo pomagati in se želijo za takšno pomoč tudi usposabljati, je za vsako družbo neprecenljive vrednosti.

Ne smemo pa pozabiti še na eno okoliščino – to je prizadevanje, da se čim več starostnikom omogoči čim daljše bivanje na svojem domu. Tudi to pomeni razširitev programov pomoči na domu, usposabljanje javnih delavcev in prostovoljcev, ki bi aktivno sodelovali pri zagotavljanju za naše starostnike varnejšega in prijetnejšega danes in jutri. Prav tako bi morali razmisliti o ustreznejšem in enakopravnejšem urejanju plačila pomoči na domu, saj je v nekaterih občinah ta pomoč za zdaj še brezplačna, v drugih pa je treba storitev plačati. Neenakopravnost se pokaže tudi, ko gre za plačilo storitev zdravstvene nege in oskrbe za starostnike v domovih, ki jih zdravstvena zavarovalnica krije, in neplačevanju enakih storitev, ko gre za starostnike, ki želijo ostati doma in uporabljajo pomoč na domu.

Poudariti moramo tudi zahtevo varuha, da je treba zagotoviti vsem starostnikom kakovostne sanitetne in druge zdravstvene pripomočke, saj bi bilo povsem nedopustno, da bi se ponovila znana zgodba s plenicami, ki so jih pred kratkim morali uporabljati v domovih za starostnike. Varčevanje oziroma prihranki sredstev, ki gredo na račun človeškega dostojanstva, so z vidika varovanja človekovih pravic povsem neetični in nedopustni.

Pravice odvisnikov od prepovedanih drog
 V letu 2003 smo v primerjavi z letom prej prejeli manj pobud, v katerih se na nas obračajo odvisniki od nedovoljenih drog. Kljub temu pa opažamo, da so odvisniki (pa tudi tisti, ki se zdravijo) v naši družbi pogosto stigmatizirani (na primer s posebnim vhodom v zdravstveni dom), da družba ni v zadostni meri seznanjena z razsežnostjo in posledicami te vrste odvisnosti, da ljudje ne poznajo poteka zdravljenja odvisnosti (odklanjanje ali neutemeljen strah pred zdravljenci, ki je posledica neosveščenosti in nepoznavanja).

Odvisnost je po definiciji svetovne zdravstvene organizacije (WHO) opredeljena kot bolezen, zato mora biti skladno s predpisi zagotovljena pravica do zdravljenja, do nujne medicinske pomoči z namenom preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja in proste izbire zdravnika. Poudarjeno skrb je v takšnem zdravljenju treba zagotoviti posebno ranljivim skupinam (nosečnice in njihovi partnerji), kar je zagotovljeno z doktrinami uporabe metadona (evropskimi metadonskimi smernicami).

Medicinska stroka in drugi strokovnjaki še niso oblikovali dokončnega stališča o upravičenosti odklonitve zdravljenja v primeru, ko se v nasprotju s podpisanim terapevtskim dogovorom, oseba, ki se zdravi, ne drži dogovora in stori disciplinski prekršek. Postavlja se nam dilema, ali je ob storjenem disciplinskem prekršku prekinitev zdravljenja ob posledično mogočem akutnem bolezenskem stanju s (pre)hitrim zmanjšanjem dnevnega odmerka metadona res edina mogoča “kazen”, ali pa so mogoče tudi druge primernejše oblike opozoril? Ob tem tudi ni povsem jasno, kdo in kako (merila) presoja “težo” disciplinskega prestopka in je zato presoja lahko zelo arbitrarna.

Želimo poudariti pozitivno spremembo, ki smo jo zaznali pri odločanju zdravniških komisij v zvezi s priznavanjem pravice do začasne zadržanosti z dela in s tem pravice do nadomestila zaradi bolezni tistim odvisnikom od nedovoljenih drog, ki so bili pred vključitvijo v program zdravljenja zaposleni. V programu zdravljenja odvisnosti namreč ne gre samo za medicinski del, ampak nujno vključuje tudi tako imenovani psihosocialni del rehabilitacije. Ta poteka dalj časa in se izvaja v terapevtskih skupnostih v Sloveniji in tujini. Nadomestilo se takim bolnikom mora priznati za ves čas zdravljenja bolezni odvisnosti. Na nujnost takšne rešitve je potem, ko je ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 145. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, večkrat opozarjal tudi varuh človekovih pravic.

Nadaljnje pozitivne spremembe pri obravnavi, rehabilitaciji in kasnejšem vključevanju odvisnikov od nedovoljenih drog v družbo pričakujemo tudi s sprejetjem Nacionalnega programa na področju drog 2003-2008, ki ga je pripravil Urad za droge in katerega čimprejšnje sprejetje podpiramo.

Skrbi pa nas okoliščina, da Urad za droge ne bo več samostojni vladni urad, pač pa v sestavi Ministrstva za zdravje. Že do sedaj smo namreč zaznali, da se v naši družbi daje prednost tako imenovanemu medicinskemu delu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog pred širšo psihosocialno rehabilitacijo. Prenos nalog urada v zdravstveno ministrstvo pri zdravljenju odvisnosti nikakor ne sme pomeniti, da bi pri zdravljenju  prevladala le medicinska stroka.

Radi bi opozorili, da v naši državi še vedno pre(pogosto) naletimo na nepripravljenost lokalnega prebivalstva, da bi medse sprejeli drugačne, torej tudi odvisnike od nedovoljenih drog, ki se odločijo za zdravljenje. Pogosto se kaže problem pri odpiranju novih terapevtskih centrov, kjer bi odvisniki od nedovoljenih drog opravljali drugo fazo zdravljenja, torej že urejeni, ob popolni abstinenci. Iz izkušenj vemo, da tudi tako imenovana dobra predpriprava in vsestransko informiranje o osebah in načinu njihovega zdravljenja ne prepriča lokalnih prebivalcev. Ti večinoma togo, polni predsodkov in brez resnih argumentov odklanjajo kakršnokoli namestitev teh ljudi v svoji bližini.  Potrebno je storiti vse za preprečitev samovolje, ki temelji na predsodkih in odklanjanju vsega, kar ni sprejemljivo za povprečno slovensko dušo. Mirno namreč prenašamo in sprejemamo množico alkoholikov in to samo zato, ker so del naše “folklore”.