Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.1. Institucionalno varstvo starejših oseb

Letno poročilo 1999 - Poglavje 2.1.

INSTITUCIONALNO VARSTVO STAREJŠIH OSEB

Uvod

1. V zadnjih desetletjih se svet vse bolj sooča s pojavom staranja prebivalstva. Po oceni Združenih narodov je bilo leta 1950 približno 200 milijonov oseb, starih 60 let in več, leta 1975 pa je njihovo število naraslo na 350 milijonov. Predvidevanja za leto 2000 govorijo o številki 590 milijonov, za leto 2025 pa več kot 1.100 milijonov, kar pomeni 224-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1975. Leta 2025 bo 13,7 odstotka celotnega prebivalstva starega 60 ali več let.

Demografski trendi kažejo tudi za Slovenijo povečevanje števila starejših oseb. Konec leta 1995 je v Sloveniji živelo 249.046 ljudi, starih 65 let ali več. Njihov delež v celotnem prebivalstvu je znašal 12,5 odstotka. Po srednji varianti projekcije prebivalstva Slovenije, kot jo je leta 1996 izdelal Statistični urad Republike Slovenije, naj bi bil delež prebivalstva, starega 65 in več let, 13,6 odstotka leta 2000, 14,8 odstotka leta 2005 in 15,9 odstotka leta 2010. Leta 2020 naj bi ta delež znašal že 19,4 odstotka ali 59,3 odstotka več kot leta 1995. Ob le rahlem povečanju skupnega števila prebivalstva (od 1.990.266 v letu 1995 na 2.048.831 v letu 2020 ali za 2,9 odstotka) je v istem časovnem obdobju torej predvideno močno povečanje števila oseb, starih 65 let in več. Tako pomembne spremembe v starostni strukturi prebivalstva terjajo ustrezne programe pri načrtovanju javne skrbi za starejše osebe, in to na državni in lokalni ravni, ter že zdajšnje uvajanje in priprave zlasti sedanje srednje generacije na lastno starost.

2. Z Resolucijo 47/5 z dne 16. oktobra 1992 je generalna skupščina Združenih narodov leto 1999 razglasila za mednarodno leto starejših oseb z namenom opozoriti, da so starejši upravičeni do kar najvišje ravni zdravstvenega in socialnega varstva, vključno s programi samopomoči za starejše.

Na demografske spremembe zaradi vse večjega števila starejših ljudi opozarja tudi Svet Evrope v Priporočilu št. R (94) 9 Odbora ministrov glede starejših ljudi. Pri širši javnosti je treba zbujati zavedanje o staranju prebivalstva in s tem povezanih vprašanjih. Starejših ne smemo zaznavati kot breme za družbo. Daljšo pričakovano življenjsko dobo velja razumeti kot pozitiven trend, ki odpira nove perspektive tudi za mlajše ljudi. Večina starejših je sposobna živeti svoje življenje na avtonomen način in načeloma nič bolj odvisno kot mlajši ljudje.
 

Položaj starejših oseb v družbi

3. Splošno načelo enakosti pred zakonom zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine tudi starejšim ljudem, ki imajo tako enako upravičenje do spoštovanja človeškega dostojanstva kot drugi člani družbe. Enako jim pripada pravica do zasebnosti, lastnega življenjskega sloga in spoštovanja njihovih odločitev, upoštevaje različne stopnje v njihovem staranju. Predvsem pa ima vsaka starejša oseba pravico do socialnega varstva. V tej zvezi Evropska socialna listina Slovenijo zavezuje, da neposredno ali v sodelovanju z javnimi ali zasebnimi organizacijami sprejme ali spodbuja ustrezne ukrepe, katerih namen je zlasti, da:

omogočijo starejšim osebam, da ostanejo polnopravni člani družbe tako dolgo, kolikor je mogoče, s pomočjo:
a) ustreznih sredstev, ki jim omogočajo spodobno življenje in aktivno vlogo v javnem, družbenem in kulturnem življenju;
b) informacij o službah in možnostih, dosegljivih starejšim osebam, ter o priložnostih, da jih uporabijo;
omogočijo starejšim osebam, da si svobodno izberejo svoj življenjski slog in živijo samostojno v domačem okolju tako dolgo, kot želijo in zmorejo, s pomočjo:
a) nastanitve, prilagojene njihovim potrebam in njihovemu zdravstvenemu stanju ali ustrezne pomoči pri prilagajanju njihove nastanitve;
b) zdravstvene nege in storitev, ki jih potrebujejo glede na svoje stanje.
4. Čeprav starejše osebe delijo večino problemov in potreb s preostalim prebivalstvom, pa se na nekaterih področjih vendarle odražajo njihove posebne lastnosti in potrebe. Naj omenimo le področja zdravja, prehrane, družinskega življenja in nastanitvenih možnosti, socialnega varstva, materialne varnosti, pa tudi zaposlitve in izobraževanja.
Pomemben del družbenoekonomskega razvoja je vključevanje oseb vseh starosti v družbo, v kateri bosta odstranjeni diskriminacija na podlagi starosti in neprostovoljna osamitev. Pravica do varstva pred revščino in socialno izključenostjo je še posebej pomembna za starejše. Zato je treba spodbujati solidarnost in vzajemno pomoč med generacijami. Priprava celotnega prebivalstva za kasnejše obdobje življenja mora biti sestavni del socialne politike ter mora vsebovati interesne, psihološke, verske, duhovne, ekonomske, zdravstvene in druge vidike. Z vsemi razumnimi ukrepi je treba poskrbeti, da bo za vse ljudi starost materialno in duhovno bogato življenjsko obdobje. Kakovost življenja ni pri tem nič manj pomembna kot dolga življenjska doba. Starejšim ljudem mora biti v največji meri omogočeno, da živijo polno, zdravo, varno in zadovoljno življenje in to kot neločljiv sestavni del družbene skupnosti.

5. Starejšim osebam, kjerkoli so, je treba zagotoviti skrb, varstvo in nego, kadarkoli jo potrebujejo. S tem se spodbuja občutek varnosti in izboljšane kakovosti življenja. Različne dejavnosti, namenjene starejšim ljudem, posebej tistim, ki žive v zavodih, je treba krepiti in vsestransko dopolnjevati. Za starejše je pomemben dostop do informacij, s tem pa tudi do možnosti za družbeno, kulturno in individualno udejstvovanje na način, ki ohranja samoodločanje in svobodno izbiro. Čim večje vključevanje v družbo bo starejšim ljudem omogočilo, da se izognejo brezciljnemu doživljanju starosti in odrinjenosti na rob družbenega dogajanja.

Daljše življenje ne sme pomeniti zmanjšanja ugodja v življenju. Starejšim ljudem, ki so v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih, naj bo omogočeno, da živijo kar najbolj neodvisno, upoštevaje njihovo zdravstveno stanje in sposobnost za samostojno življenje. Spoštovati je treba njihovo zasebnost in jih vključiti v odločanje o življenjskih razmerah v zavodih.

Avtonomnost starejše osebe je treba spoštovati tudi pri odločitvi za zavodsko varstvo. Če je le mogoče, mora o tem starejša oseba odločiti sama, omogočiti pa ji je treba izbiro. Pokroviteljska odločitev sorodnikov ali tretjih oseb za namestitev v socialnovarstveni zavod, morda celo proti volji starejše osebe, ne more pripomoči k njenemu boljšemu počutju in zanika njeno pravico živeti svoje življenje kot samostojen človek z vsemi pravicami in svoboščinami.
 

(Pre)polni domovi še vedno edina možnost za starejše

6. Med socialnovarstvenimi storitvami, ki so namenjene odpravljanju socialni stisk in težav, določa Zakon o socialnem varstvu (ZSV) tudi institucionalno varstvo. To obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo starejših ljudi opravljajo v Sloveniji predvsem domovi za starejše. Domovi za starejše so praviloma javni socialnovarstveni zavodi in opravljajo dejavnost socialnega varstva nepridobitno kot javno službo. V Sloveniji je 55 tovrstnih javnih socialnovarstvenih zavodov: domov za starejše (teh je 49) in posebnih socialnovarstvenih zavodov za odrasle ljudi (teh je 6). Priče pa smo tudi že prvim zasebnim socialnovarstvenim zavodom. Zmogljivost vseh navedenih domov znaša 13.680 oseb s tem, da je med 1.630 mesti v šestih posebnih zavodih (za posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe) 200 mest namenjenih starejšim osebam.

7. Po členu 50 ZSV opravlja dom za starejše institucionalno varstvo starejših ter pomoč posamezniku in družini na domu. Hkrati ZSV določa, da dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost. V praksi je dejavnost domov usmerjena skoraj izključno na področje zavodskega varstva. Druge oblike skrbi za starejše, tudi tiste, ki jih ureja naša zakonodaja: na primer pomoč družini na domu, socialni servis itd., so bolj redke, kot bi si to želeli.

Starejšim je treba predvsem omogočiti, da čim dlje ostanejo v svojem okolju, kjer so že prej živeli in delali. Različne organizirane storitve in oblike pomoči na domu naj bi zadržale v domačem okolju čim več starejših oseb. Zavodsko varstvo pride v poštev podrejeno in šele takrat, ko posameznik ne more več živeti v domačem okolju in je nujno potrebna domska namestitev. Čim kasnejše zavodsko varstvo je tako v interesu starejših oseb, da ostanejo dejavni v svojem okolju, dokler jim to omogočajo telesne, psihične in intelektualne sposobnosti, kot tudi v javnem interesu, da se povpraševanje za zavodsko varstvo omeji zgolj na tiste osebe, ki takšno obliko socialnega varstva zares potrebujejo. Starejšim osebam je torej treba omogočiti, da živijo samostojno v domačem okolju tako dolgo, kot želijo in zmorejo ob pomoči zunajzavodskega zdravstvenega in socialnega varstva.

8. Zmogljivosti v socialnovarstvenih zavodih zadoščajo za namestitev dobrih 4 odstotke prebivalcev Slovenije, starih 65 let in več. Ker pa je zavodsko varstvo namenjeno tudi mlajšim osebam s posebnimi potrebami, je dejansko v domovih le približno 3,8 odstotka oseb, starejših od 65 let. Domovi za starejše so zato polno zasedeni. Število prošenj za sprejem iz leta v leto narašča, čedalje daljše je tudi čakanje na prosto posteljo. Število prošenj gre v tisoče, tudi po več sto za posamezen zavod. Vendar je vprašanje, ali je dejansko toliko tudi prosilcev, saj iste osebe očitno vlagajo prošnje za sprejem v različne zavode. Pravo sliko povpraševanja bi verjetno dala šele centralno vodena evidenca prošenj za sprejem v domove za starejše.

Ker so domovi za starejše polno zasedeni, so težave celo v primeru urgentnega sprejema. Velik je tudi pritisk za sprejem starejših oseb neposredno iz bolnišnic. Praviloma je prosta postelja na voljo le ob smrti: tako se vsako leto zamenja 30 do 40 odstotkov vseh stanovalcev domov za starejše.

V velikih domovih za starejše obstaja nevarnost, da pride do brezosebnih odnosov tako med stanovalci kot med njimi in osebjem. To ima lahko škodljive učinke na stanovalce in na ravnanje z njimi. Zato velja spodbujati gradnjo manjših zgradb za domove za starejše, za manjše število stanovalcev in čim bliže domačemu okolju.
 

Tudi starejši imajo pravico biti zahtevnejši

9. V zvezi z dejavnostjo varuha človekovih pravic na področju socialnega varstva smo v letu 1999 obiskali dva posebna socialnovarstvena zavoda: Delovno-varstveni zavod Ponikve – Prizma in Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate ter več domov za starejše: Dom starejših občanov Kamnik, Dom počitka Mengeš, Dom dr. Janka Benedika Radovljica in Dom upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice. Na podlagi opravljenih obiskov in na podlagi sicer maloštevilnih pobud starejših oseb, povezanih z bivanjem v različnih socialnovarstvenih zavodih, je mogoče strniti nekatere pomembnejše ugotovitve.

10. Izboljšanje življenjske ravni prebivalcev utemeljuje tudi zahtevo za zagotavljanje višjega standarda in možnosti izbire pri izvajanju storitev domskega varstva starejših oseb. Kakovost bivanja je v veliki meri odvisna od bivalnega prostora: od njegove velikosti in udobnosti.

Sogovorniki ob naših obiskih so potrdili, da kandidati za sprejem in stanovalci zelo visoko cenijo zlasti zasebnost, ki jo omogoča zavod. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za izvajanje storitev institucionalnega varstva starejših oseb, pomoči na domu in socialnega servisa zahteva, da mora biti v domu za starejše najmanj 50 odstotkov dvoposteljnih sob. Ta pravilnik, ki se uporablja le za domove, ki so pričeli delovati po njegovi uveljavitvi (po 13.2.1999), ter za kasnejše novogradnje, adaptacije in rekonstrukcije, ne vsebuje določb o (obveznem) deležu enoposteljnih sob. Največ povpraševanja pa je prav po enoposteljnih sobah, ki jih je povsod premalo. Zato bi bilo primerno pri novogradnjah, adaptacijah in rekonstukcijah dati večji poudarek enoposteljnim sobam in se tudi tako bolj prilagoditi željam in potrebam starejših oseb. Omeniti velja tudi pričakovanja, da bi bile sobe opremljene z lastnimi sanitarijami in kopalnico (kopalno kadjo ali tuš kabino). Že to, da mora stranišče in kopalnico deliti z drugimi, je za marsikaterega stanovalca neprijetno. Še slabše pa je, če mora na hodnik, da bi prišel do skupnega stranišča ali kopalnice.

11. Večina domov za starejše ima bivalni (stanovanjski) del in negovalni del. V bivalnem delu so sobe praviloma največ dvoposteljne, na negovalnih oddelkih pa je po sobah večje število stanovalcev, tudi štirje in več. Manj prijetna pa je za stanovalca lahko tudi enoposteljna soba, če njena površina občutneje zaostaja za minimalno, s pravilnikom predvideno površino 12 m2. Manj prostora pomeni manj možnosti, da stanovalec sobo, ki je njegov dom, opremi tudi s svojimi predmeti, da jo okrasi in sploh naredi po svojem okusu sebi prijetnejšo. Oprema in drugi dodatki, ki so prepuščeni pobudi stanovalca, so pač omejeni predvsem s prostorskimi možnostmi.

V enem od obiskanih zavodov smo v čajnih kuhinjah opazili majhne omarice s ključem, da si tako lahko stanovalci tudi sami kaj pripravijo. Gre za zgled, ki bi bil dobrodošel tudi v drugih domovih.

12. Za počutje stanovalcev je pomembno tudi okolje, v katerem je dom za starejše. Prevelika utesnjenost v urbano okolje, ko stanovalcem niso na voljo primerne zelene površine, ne pripomore k boljšemu počutju. Uporaba teras, balkonov in podobnih odprtih prostorov ne more nadomestiti zelenih površin, zasajenih z drevjem ter namenjenih sprehajanju in rekreaciji, ali pa tudi zgolj posedanju na vrtnih klopeh. Z zaskrbljenostjo smo ugotovili, da eden od obiskanih domov nima nobenih zelenih površin, pri drugem pa je kar preveliko območje ravnega dela zemljišča namenjen parkirišču tako, da stanovalcem ostane komaj kaj (strmih) zelenih površin.
 

Zagotavljanje kakovostnih storitev

13. Sogovorniki ob obiskih v domovih za starejše so opozorili na neugodno razmerje med številom zaposlenih in številom stanovalcev. Minimalni kadrovski normativ v domovih za starejše določa, da na eno zaposleno osebo pride 2,5 stanovalca. Tudi zaradi stresnega dela (tako rekoč vsakodnevno soočanje s telesnimi in duševnimi invalidi ter umirajočimi) je med delavci veliko bolniške odsotnosti. Posledica pomanjkanja kadrov je slabša skrb za stanovalce. To še zlasti velja, ker je v zavodih vse več najbolj zahtevne populacije starejših, ki so nameščeni v negovalne oziroma bolniške oddelke. Povečana nesamostojnost, nepokretnost in inkontinenca zahtevajo intenzivnejšo skrb in nego.

14. Domovi za starejše se financirajo predvsem sami: iz oskrbnine, ki jo plačajo stanovalci. Financiranje zdravstvene nege zagotavlja zavod za zdravstveno zavarovanje. Dogaja se, da ima dom za starejše celo manj zaposlenih, kot je to določeno s kadrovskimi normativi: direktor enega izmed obiskanih zavodov nam je pojasnil, da bi sicer bili v rdečih številkah.

Čeprav zakon določa institucionalno varstvo kot neprofitno dejavnost, se zdi utemeljen strah pred preveliko “komercializacijo” te dejavnosti, in to z negativnimi učinki: čim več stanovalcev ob čim manjših stroških delovanja zavoda. Ob povpraševanju, ki močno presega ponudbo, konkurenca med zavodi ne učinkuje. Država za tekoče poslovanje domov za starejše ne prispeva, naši sogovorniki pa so povedali, da so postopki za pridobivanje sredstev za investicijsko vzdrževanje dolgotrajni in ne vedno v celoti uspešni. To pomeni še večji pritisk na denarna sredstva, pridobljena od oskrbnin, kar se lahko pozna pri kakovosti zavodskih storitev, žal v breme stanovalcev.

15. Domovi za starejše tako na primer nimajo dovolj zaposlenih, da bi nepokretnim stanovalcem vsaj občasno omogočali bivanje na prostem, v naravi. V enem od obiskanih zavodov so stanovalci trditev uprave, da nepokretne v ugodnih vremenskih razmerah redno vsak teden vozijo na svež zrak, zanikali ter nam povedali, da nekateri na posteljo priklenjeni stanovalci niso bili zunaj že vse leto. V tem primeru smo predlagali, da se v osebnem spisu nepokretnega stanovalca vsakokrat zapiše datum in izvajalca te storitve ter tako zagotovi možnost seznanjanja sorodnikov, pa tudi uprave zavoda.

Ob pomanjkanju osebja si številni domovi za starejše pomagajo s socialnovarstvenimi programi javnih del, v katere so vključene brezposelne osebe. Njihovo delo v domovih za starejše je predvsem pomoč stanovalcem in družabništvo: na primer, da vodijo stanovalce ven, na sprehode. Kot oviro pa v domovih za starejše omenjajo pogoste menjave oseb v programih javnih del: delo s starejšimi zahteva določen čas za prilagoditev in usposabljanje, brezposelna oseba pa je v javno delo praviloma vključena le eno leto, nato pride do zamenjave. Predlagamo pogostejšo uporabo možnosti, ki jo daje določba prvega odstavka 101. člena Pravilnika o izvajanju programa aktivne politike zaposlovanja, da je brezposelna oseba v socialnovarstvenih programih lahko vključena v javno delo ne samo eno, pač pa dve leti.

Socialnovarstveni zavodi bi se lahko več posluževali tudi pomoči vojaških obveznikov, ki izvršujejo civilno službo kot nadomestilo vojaškemu roku. Njihova pomoč je lahko nadvse dobrodošla, kar potrjujejo izkušnje tistih zavodov, ki se te možnosti že poslužujejo.
 

Zdravstvena dejavnost v domovih za starejše

16. Čedalje več stanovalcev v domovih za starejše je hkrati tudi bolnikov, tako da potrebujejo zdravljenje, ali pa vsaj zdravstveno nego, rehabilitacijo in stalnejši nadzor. Čedalje več jih pride v domove neposredno iz bolnišnic in so čedalje bolj zahtevni tudi glede storitev s področja zdravstvene dejavnosti, še posebej zdravstvene nege. Socialnovarstveni zavodi postajajo vse bolj tudi zdravstveni zavodi. Delež postelj na bolniških in negovalnih oddelkih se povečuje na račun bivalnih oddelkov, v marsikaterem domu za starejše pa takšna delitev že izginja. Ker ni dovolj posebnih socialnovarstvenih zavodov, so v domovih za starejše tudi osebe, mlajše od 65 let, ki zaradi duševne in/ali telesne prizadetosti potrebujejo zavodsko varstvo.

17. Skrb zbujajoče so informacije, ki smo jih dobili ob obiskih v domovih za starejše, da njihovi stanovalci kot bolniki niso vedno obravnavani pri opravljanju zdravstvene dejavnosti pod enakimi pogoji in na enak način kot bolniki, ki niso v domskem varstvu. Tako smo slišali očitke:

  • da je stanovalec iz bolnišnice odpuščen hitreje, češ saj bodo zanj poskrbeli v domu za starejše, ali pa iz istega razloga v zdravstveni zavod sploh ni sprejet,
  • da zelo starih in umirajočih, čeprav potrebnih hospitalizacije, ne sprejmejo v bolnišnico.

Opisano ravnanje lahko pomeni kršitev bolnikove pravice do kakovostnega zdravstvenega varstva. To pravico ima tudi v končnem stadiju bolezni, vključno s pravico, da umre dostojanstveno.

V domovih za starejše praviloma ni zagotovljena časovno nepretrgana storitev kakovostnega zdravstvenega varstva. V večini domov je zdravnik ves čas prisoten le v dopoldanskem času; prihaja iz lokalnega zdravstvenega zavoda štirikrat ali petkrat na teden za določeno število ur, ki v praksi niti niso vedno realizirane. Tako niso redki primeri, ko zdravnik odredi zdravljenje kar po telefonu, ne da bi (takrat) bolnika sploh videl. Dejansko je v takšnih primerih odločitev o nujnosti določene terapije (zdravljenja) prepuščena medicinskim sestram, ki v številnih domovih očitno nosijo nesorazmeren del bremena zdravstvene nege, kar pa lahko vpliva na kakovost zdravstvenih storitev.

18. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 23. členu zagotavlja zdravljenje in nego v socialnovarstvenih zavodih. Enako pravico določa tudi 7. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Z razvojem medicinskih znanosti se zmanjšuje smrtnost bolnikov, pri tem pa so številni po končanem zdravljenju bolj ali manj odvisni od pomoči drugih in potrebujejo stalno zdravstveno oskrbo. Če je zdravstveno stanje bolnika nespremenjeno, nadaljnja hospitalizacija ni več nujna, pa čeprav bolnik še vedno potrebuje zdravljenje ali vsaj zdravstveno nego. V skladu s stališčem, da naj bo bolnišnično zdravljenje omejeno na najkrajši potrebni čas, želijo zdravstveni zavodi v takšnih primerih premestiti bolnika v socialnovarstveni zavod, zlasti v dom za starejše, kjer pa je praviloma nižja raven zdravljenja, lahko pa tudi zdravstvene nege. Ustrezna rešitev bi lahko bile negovalne bolnišnice, ki bi z negovalnimi posteljami razbremenile domove za starejše in tamkajšnje negovalne oddelke, hkrati pa bolnikom zagotovile zdravljenje, zdravstveno nego in rehabilitacijo, ki po kakovosti storitve ne bi odstopale od drugih bolnišnic.

Namestitev bolnika v domu za starejše je cenejša kot hospitalizacija v zdravstvenem zavodu. S tega stališča je morda celo vabljivo, da se zdravstvena dejavnost za starejše bolnike opravlja v socialnovarstvenih zavodih. Vendar pa okoliščine kažejo, da ima takšno stanje lahko škodljive posledice za bolnike. Domovi za starejše za zahtevne negovalne intervencije niso opremljeni in nimajo dovolj strokovno usposobljenih kadrov, vsaj ne nepretrgoma 24 ur na dan. Kot je bilo že navedeno, je zdravnik praviloma prisoten samo dopoldne in občasno. Premalo je tudi višjih medicinskih sester. Ker zdravstvenih delavcev v domovih za starejše ni dovolj, je s tem tudi manj možnosti za (kakovostno) zdravstveno oskrbo vsakega posameznika. Nimamo sicer natančnejše analize opisanega stanja in obsega morebitnega neenakega obravnavanja bolnikov v domovih za starejše v primerjavi s hospitaliziranimi bolniki, vendar pa zbrane informacije kažejo, da gre očitno za problem, ki bi mu bilo treba nameniti več pozornosti. Postavlja se tudi vprašanje, ali je nadzor nad strokovnostjo zdravstvene dejavnosti v socialnovarstvenih zavodih zadovoljiv in primerljiv z nadzorom v zdravstvenih zavodih.

19. V domovih za starejše, zlasti na zaprtih, bolniških in negovalnih oddelkih, prihaja do omejevanja prostosti oziroma gibanja s privezovanjem na posteljo (fiksacija). Uporaba tovrstnih ukrepov je dovoljena le kot skrajno sredstvo, če ni na voljo drugih, bolj prijaznih in humanih ter manj obremenjujočih ukrepov. Takšen ukrep sme biti sprejet in odrejen le v interesu same prizadete osebe, ne pa morda zaradi večje udobnosti osebja, še manj pa kot način kaznovanja. Praviloma mora biti ukrep nujen zaradi zdravljenja, podana mora biti torej zdravstvena indikacija. To terja, da je vsaka, po presoji odrejevalca še tako humana oblika privezovanja (na primer za prst na roki v primeru potrebe po imobilizaciji roke), odrejena za najkrajši potreben čas ter pod ustreznim rednim nadzorstvom. Prav bi bilo, da je tak ukrep sprejet le po izrecni odredbi zdravnika ali vsaj z njegovim soglasjem. Vsaka uporaba prisilnih sredstev, vključno z različnimi oblikami fiksacije oziroma privezovanja, mora biti zabeležena v posebni evidenci (registru), vzpostavljeni v ta namen, pa tudi v osebnem spisu prizadete osebe. Zapis mora vsebovati časovne okoliščine izvajanja ukrepa, razloge za ukrep, ime in priimek zdravnika oziroma osebe, ki je odredila oziroma odobrila ukrep, ter poročilo o morebitnih poškodbah, ki jih je stanovalec bolnik pri tem dobil. Takšna evidenca omogoča lažji nadzor nad uporabo tovrstnih, za prizadeto osebo nedvomno neprijetnih ukrepov.
 

Obveščanje stanovalcev in pritožbene možnosti

20. Večina domov za starejše nima brošure (knjižice) ali vsaj zloženke, ki bi jo ob sprejemu prejel stanovalec, pa tudi njegovi bližnji. Predlagamo, da vsak dom za starejše pripravi takšno pisno informacijo, ki naj vsebuje predstavitev zavoda, obseg storitev, pravila skupnega življenja v zavodu, pa tudi navedbo pravic in dolžnosti, ki posameznika in njegove bližnje še posebej zadevajo v zvezi z zavodskim varstvom. Knjižica ali zloženka naj bo oblikovana in zasnovana tako, da bo novega stanovalca pospremila s prijetnimi občutki ter mu olajšala sprejem in bivanje v zavodu.

Pomemben interni akt doma za starejše je hišni red, saj podrobno določa pravila bivanja, dnevni red, pa tudi pravice in dolžnosti stanovalcev. Stanovalci bi morali biti z njim seznanjeni, zato bi bilo prav, da bi ob sprejemu (pa tudi kasneje, če je to potrebno) vsak izmed njih prejel izvod hišnega reda, na voljo pa naj bo (lahko kot plakat) tudi v knjižnici in skupnih prostorih. Žal imajo nekateri domovi za starejše po četrt stoletja stare hišne rede, kar kliče po čimprejšnjem sprejemu novih, sedanjemu času prilagojenih pravil.

21. Hišni red praviloma določa tudi pritožbene poti, ki so v zavodu na voljo stanovalcem in njihovim svojcem. Pomembno je, da so stanovalci s pritožbenimi možnostmi seznanjeni, sicer je enako, kot da jih ne bi bilo. Ni dovolj zgolj nabiralnik za “pohvale in pritožbe”. Določen mora biti naslovnik za sprejem pritožbe (socialna delavka, glavna sestra ali direktor) z jasnimi navodili za vložitev pritožbe. Pritožbene poti morajo biti brez težav dostopne in preproste za uporabo. Temeljno vodilo pa mora biti, da se pritožba obravnava hitro, temeljito in pravično. Postopek mora biti pošten, nepristranski in zaupen. Pritožniku gre natančno pojasnilo zadeve. Če je pritožba utemeljena, je treba zagotoviti primerne poti za odpravo napak oziroma za sankcioniranje nepravilnosti. Zavezanost načelu učinkovitega obravnavanja pritožb mora biti neločljivi sestavni del skrbi za kakovostne storitve zavoda.

V domovih za starejše se občasno soočijo tudi z disciplinskimi postopki zoper stanovalce. Disciplinske sankcije (te morajo biti v internih aktih navedene) so lahko od opomina pa vse do odpusta stanovalca iz zavoda. Poleg disciplinskega postopka, vključno s pravico do pritožbe, morajo biti določena tudi ravnanja, ki pomenijo disciplinsko kršitev (kršitve hišnega reda in dobrih medsebojnih odnosov v zavodu). Ugotavljamo, da v praksi tozadevne določbe vsebuje več aktov: statut, hišni red ter pravilnik o sprejemu in odpustu stanovalcev doma. Takšna razdrobljenost lahko pomeni nepreglednost, kar ne pripomore k pravni varnosti stanovalca, ki je soočen z očitkom disciplinske kršitve in posledičnim postopkom. Čeprav so disciplinski postopki v praksi redki, zlasti tisti z najhujšo sankcijo, pa je vendarle treba pravila igre za tovrstne primere zapisati na jasen, pregleden in stanovalcem razumljiv način.
 

Sklep

22. Ta prispevek se ukvarja predvsem z domovi za starejše in storitvami, ki jih ti zavodi ponujajo svojim stanovalcem. Ni pa dvoma, da je pri skrbi za starejše pomembno predvsem zagotoviti takšne okoliščine, da bodo starejše osebe lahko čim dlje živele doma ali v bližini njim domačega okolja, tudi v t.i. varovanih stanovanjih.

Starejši osebi mora biti omogočeno, da sama izbere zanjo najprimernejši način preživljanja starosti, ki ga kasneje glede na starostne in zdravstvene spremembe lahko dopolnjuje ali spreminja. Ob nastanitvi v zavodu pa je treba starejši osebi zagotoviti spoštovanje temeljnih človekovih pravic, med katerimi imajo posebno mesto pravice do zasebnosti, lastnega življenjskega sloga, informiranosti in soodločanja. Hkrati imajo starejše osebe pravico do kakovostnih storitev in aktivnosti, ki zagotavljajo prijazno in čim bolj brezskrbno, varno in srečno preživljanje starosti.

Â