Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.7. Okolje in prostor

Letno poročilo 1996 - Poglavje 2.7.

OKOLJE IN PROSTOR

Struktura in vsebina obravnavanih pobud na tem področju se bistveno ne razlikuje od lanske, ki smo jo predstavili v poročilu za leto 1995. Število in delež zadev pa sta se rahlo povečala. Tudi v letu 1996 smo prejeli največ pobud glede sporov med sosedi ali v ožjem okolju zaradi različnih emisij (hrup, smrad, odpadne vode). Več je bilo tudi pobud zaradi črnih gradenj, ukrepanja ali neukrepanja inšpekcijskih služb, gradnje cest, uporabe funkcionalnih zemljišč ali skupnih objektov ter zaradi motečega delovanja in obratovalnega časa gostinskih in drugih lokalov. Zato tukaj ne ponavljamo ugotovitev o vsebini pritožb, naših ukrepih in možnostih za ukrepanje v skladu z zakonom.

Uresničevanje zakona o varstvu okolja

Že v prejšnjem poročilu smo navedli, da proces sprejemanja podzakonskih in izvedbenih predpisov za uveljavitev zakona o varstvu okolja (ZVO) ni končan, čeprav so roki iz prehodnih določb zakona že davno potekli. Tudi v letu 1996 kljub temu, da je bilo izdanih veliko uredb in navodil za izvajanje zakona, ta postopek še ni bil končan. Roki, sprejeti v 101., 102. in 103. členu prehodnih in končnih določb ZVO (devet mesecev), so se pokazali za popolnoma nerealne. Večjo skrb vzbuja dejstvo, da je zakon ob tej predpostavki razveljavil velikotakrat veljavnih zakonov, novi pa še niso sprejeti. Tako so nastale določene pravne praznine, zlasti na področjih varstva pred hrupom in ravnanja z odpadki. Ob tem ponovno ugotavljamo, da ZVO vsebuje preveč programskih in načelnih določb, ki niso operativne in v praksi ne morejo zaživeti.

Kot primer določbe ZVO, ki se ne izvaja, lahko omenimo 78. člen ZVO. Na to vprašanje smo naleteli ob obravnavi pobude krajanov, ki niso bili zadovoljni z odgovori na pripombe k osnutku lokacijskega načrta za gradnjo železniške proge. Ministrstvo za okolje in prostor je pobudnikom odgovorilo, da ni zakonske podlage za uveljavljanje kakršnekoli t .i. “ekološke rente”, ker vlada še ni predpisala vrste posegov v okolje, ki povzročajo razvrednotenje in nevarnost za okolje, meril za določanje njihovega vplivnega območja in za določanje najnižje odškodnine ali za zagotovitev drugačnega nadomestila za zmanjšanje uporabne vrednosti nepremičnine. V skladu z drugim odstavkom 78. člena in 6. točko 101. člena ZVO bi morala vlada takšen predpis sprejeti najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, to je do 2. aprila 1994. Na podlagi poizvedb so nam odgovorni na MOP priznali, da tega predpisa še ni in da ga verjetno še nekaj časa ne bo iz več razlogov, predvsem pa zaradi nepredvidljivih in daljnosežnih posledic, ki jih ima lahko takšna ureditev. Tako ostaja celotna določba 78. člena ZVO samo na papirju, prizadeti pa lahko odškodnino uveljavljajo le po redni sodni poti na podlagi določil zakona o obligacijskih razmerjih. Menimo, da je to nesprejemljivo in da bi vlada morala ali sprejeti podzakonski predpis v skladu z zakonom ali pa predlagati črtanje te očitno premalo proučene določbe iz zakona.

Inšpekcijsko nadzorstvo

Tukaj želimo opozoriti na nekatera vprašanja, ki zadevajo delovanje, zlasti pa učinkovitost inšpekcijskih služb. Nekatere ugotovitve ne veljajo le za področje okolja in prostora, pač pa tudi za druga področja inšpekcijskega nadzora.

Z reorganizacijo državne uprave je bila s 1. januarjem 1995 opravljena reorganizacija inšpekcijskih služb tako na vertikalni kot na horizontalni ravni. Delovna področja inšpekcijskih organov so bila spremenjena, najpomembnejši pa je bil prehod občinskih in medobčinskih inšpekcij v okvir delovanja posameznih ministrstev. Tako se je močno spremenila tudi organiziranost nekdanjih urbanističnih in gradbenih inšpektorjev, ki so prešli v enotni Inšpektorat RS za okolje in prostor. Ta inšpektorat sedaj vključuje področje inšpekcije za okolje, urbanistične inšpekcije, inšpekcije za graditev in stanovanjske inšpekcije.

Reorganizacija je sprožila številna nova vprašanja glede pristojnosti posameznih inšpekcij. Za primer naj navedemo področje hrupa. S problemi hrupa se, glede na različne vire in pojavne oblike, sedaj ukvarjata zdravstvena inšpekcija in inšpekcija za okolje. Prizadetemu, ki ne pozna niti podrobnosti reorganizacije inšpekcijskih služb niti področja dela posameznih inšpekcij, je težko presoditi, ali se je v konkretnem primeru obrnil na pravega inšpektorja. V primeru hrupa se tako na primer z emisijami hrupa ukvarja inšpekcija za okolje, hrup v bivalnih prostorih pa je v pristojnosti zdravstvene inšpekcije. Za ilustracijo pa naj navedemo, da primere hrupa v zvezi z obratovanjem gostinskih lokalov lahko obravnava tudi tržna inšpekcija ali policija, če gre za kršitve obratovalnega časa oziroma motenje javnega reda in miru. Na podlagi posamičnih primerov ugotavljamo, da v predpisih pristojnosti posameznih nadzornih organov niso dovolj jasno razmejene ali se prekrivajo. Ni tako velik problem, vsaj za pritožnika, če isto zadevo obravnava več inšpekcijskih služb; večji in v praksi tudi pogostejši pa so primeri tako imenovanih negativnih kompetenčnih sporov, ko se vsi inšpekcijski organi izrečejo za nepristojne.

Pobudniki so nam v več primerih dostavili dopise inšpekcijskih služb, v katerih te izražajo mnenje, da za določeno vprašanje niso pristojne, in pritožnika napotujejo na drug inšpekcijski organ. Tako nam je v enem primeru pobudnik posredoval dopisa dveh inšpekcij, ki mu vsaka zase sporočata, da zadeva ne sodi v njuno delovno področje. Menimo, da je takšna praksa nesprejemljiva in v nasprotju z načelom delovanja državnih organov v korist strank oziroma pobudnikov. Menimo,da bi v takšnih primerih inšpekcijski organi morali ravnati v skladu zdoločili 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prvi stavek četrtega odstavek tega člena namreč določa: “Če dobi organ po pošti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki.

Po našem mnenju tudi ni prav, da organ stranko le napoti na drug inšpekcijski organ, ne da bi pred tem zagotovil, da bo organ, h kateremu ga napotuje, zadevo v resnici tudi prevzel. Če inšpekcijski organ na podlagi dosedanje prakse ugotavlja, da se bo tudi drugi inšpekcijski organ izrekel za nepristojnega, bi moral z zavrženjem vloge omogočiti pritožbeni postopek (če gre za stranko) ali pa začeti postopek glede pristojnosti v skladu z določili zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vladi. V tem primeru v sporu o pristojnostih odloči vlada RS.

Kot rečeno, so se v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor združile nekatere inšpekcijske službe, ki so dotlej delovale samostojno, zato se bodo na tem področju kompetenčni spori lahko razreševali učinkoviteje v okviru tega inšpektorata, problem pa ostaja pri nekaterih drugih inšpekcijskih organih, ki po našem mnenju ne usklajujejo dovolj svojega dela v posamičnih zadevah.

Kljub nekaterim kritičnim ugotovitvam, ki seveda izhajajo iz obravnave naših pobud, pa lahko na splošno ugotovimo večjo učinkovitost Inšpektorata RS za okolje in prostor v zadnjem času, predvsem pa so z reorganizacijo dane možnosti za boljše in učinkovitejše delo tega organa.

Z učinkovitostjo inšpekcijskih služb pa je neposredno povezana učinkovitost državnih organov na drugih področjih. Tako lahko veliki zaostanki pri organih, pristojnih za postopek o prekrških, ki imajo zaposledico zastaranje zelo velikega števila predlogov inšpektorjev (okoli 70 odstotkov), vplivajo na učinkovitost inšpektorjev in na njihovo motivacijo za vlaganje novih predlogov za kaznovanje kršiteljev. Podobna ocena velja tudi za primere, ko o zakonitosti inšpekcijskega ukrepa odloča sodišče, inšpektorji so nas opozorili na primer, ko je bila odločitev inšpektorja potrjena s pravnomočno sodbo šele po devetih letih. Ocenjujemo, da brez učinkovitejšega dela organov za postopek o prekrških in sodišč tudi inšpekcijske službe ne morejo dovolj učinkovito opravljati svojega dela.

Posegi v prostor v zvezi z gradnjo cest

Prejeli smo več pobud lastnikov nepremičnin, ki so menili, da so prizadeti zaradi gradnje avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Poleg razumljive prizadetosti, ker bodo zaradi gradnje infrastrukturnega objekta izgubili del ali celotne nepremičnine, so v pobudah izražali predvsem nezadovoljstvo s potekom pogajanj o odškodninah za izgubljene nepremičnine. Kadar iz pobud niso bile razvidne zatrjevane nepravilnosti ali nezakonitosti organov, ki sodijo v našo pristojnost, smo pobudnike povabili na pogovor. Pojasnili smo naše pristojnosti in zakonska pooblastila, ki segajo le v razmerja do državnih organov ali drugih organov, ki izvajajo javna pooblastila. Opozorili smo, da lahko ukrepamo le v konkretnih primerih nezakonitega ali nekorektnega dela teh organov na podlagi ustrezno dokumentiranih pobud in pojasnili možnosti upravnega in sodnega varstva pravic, ki jih lahko uveljavlja prizadeti posameznik. Posebej smo poudarili, da nimamo zakonskih možnosti ali pristojnosti, da bi posredovali v pogajanjih za določitev višine odškodnine za odvzete nepremičnine. Dejstvo je, da v spornih primerih o višini odškodnine v zadnji instanci vedno odloči pristojno sodišče.

Po pogovoru s prizadetimi smo predsednika Družbe za avtoceste RS seznanili s pobudami, ki smo jih prejeli, in ga opozorili, naj v vseh postopkih, ki so v teku, in v vseh prihodnjih postopkih v okviru pristojnosti družbe zagotovi popolno spoštovanje predpisov in korekten odnos do prizadetih posameznikov. Pismo s podobno vsebino smo naslovili tudi na ministra za promet in zveze. V odgovorih sta obljubila sodelovanje, zlati pri obravnavi konkretnih pobud. Pogovarjali smo se tudi z odgovornimi v Družbi za avtoceste v RS, ki smo jih opozorili nadolžnost zakonitega vodenja postopkov in korektnega odnosa do prizadetih posameznikov ter jim pojasnili naše pristojnosti in pooblastila v zvezi z obravnavo konkretnih primerov.

V obravnavo smo sprejeli več pobud s tega področja. Po opravljenih poizvedbah smo ugotovili, da še niso izpoljnjeni pogoji za naše posredovanje.

Neurejeno stavbno zemljišče in nedokončana gradnja kompleksa

Pobudnica nas je opozorila na problem, za katerega glede na število pobud ne moremo reči, da je množičen, vendar pa se z njim gotovo srečujejo v številnih okoljih. Kompleks, ki je bil predviden za stanovanjsko gradnjo, je ostal nedokončan oziroma ni takšen, kot je bilo predvideno v zazidalnem načrtu. Soseska ni prometno urejena, kar ogroža pešce, zlasti pa otroke, ki nimajo urejenih površin za igro. Po proučitvi problematike smo ugotovili, da mora pristojni sklad stavbnih zemljišč praviloma investitorjem oddati urejeno stavbno zemljišče. Izjemoma se lahko odda tudi neurejeno stavbno zemljišče, če investitor sprejme obveznost, da ga bo sam uredil. Pogoji za to pa se določijo s pogodbo med skladom in investitorjem. Če investitor svojih obveznostini izpolnil, mora pogodbena stranka, torej pristojni sklad stavbnih zemljišč, uporabiti razpoložljiva pravna in druga sredstva, da bi investitor svoje obveznosti iz pogodbe tudi izpolnil. Zato smo pobudnico napotili, naj se obrne na pristojni sklad stavbnih zemljišč.

Hrup iz tovarne

Prejeli smo pobudo v zvezi s prekomernim hrupom, ki ga povzroča tovarna v bližini pobudnikovega doma. Pobudnik je navedel, da se je v minulih letih pritoževal na medobčinske inšpekcijske službe, ker pa odgovorov ni prejel, se je obrnil tudi na službo VOX in na Ministrstvoza okolje in prostor. Opravljene naj bi bile meritve hrupa, po katerih naj bi hrup presegel predpisane normative, vendar pa pristojni niso ukrepali.

Na podlagi pobude smo opravili poizvedbe pri zdravstvenem inšpektoratu in pri inšpektoratu za okolje in prostor. Po prejemu zahtevanih odgovorov smo ugotovili, da je bila šele po našem posredovanju zadeva posredovana pristojni inšpekciji, to je inšpekciji za okolje, ki je pristojna za nadzor nad hrupom v naravnem in življenjskem okolju po uveljavitvi uredbe vlade RS o hrupu v naravnemin življenjskem okolju, ki je začela veljati avgusta 1995. Prej je zadevo obravnavala krajevno pristojna enota zdravstvenega inšpektorata, ki pa zadeve ni niti končala niti predala pristojni inšpekciji.

Ob novem pregledu je inšpekcija za okolje ugotovila, da je strokovna institucija za varstvo pri delu opravila meritve hrupa, vendar s temi meritvami naročnik ni bil seznanjen, ker ni plačal računa za opravljene storitve. Rezultati meritev, ki so bili opravljeni v skladu s prej veljavnimi predpisi, pa so pokazali prekoračitev mejnih vrednosti hrupav okolju tako v nočnem kot v dnevnem času. Inšpekcija je ob ogledu z ureditveno odločbo odredila ponovne meritve hrupa ter sanacijske ukrepe, s katerimi bodo preprečene prekomerne emisije hrupa. Inšpektorat smo pozvali, naj nam poroča o izpolnjevanju ureditvene odločbe in o tem, kako tovarna spoštuje novo uredbo o hrupu v naravnemin življenjskem okolju.

Ob tem smo ugotovili, da je zastoj pri obravnavi pobudnikove pritožbe tudi posledica prenosa pristojnosti varstva pred hrupom z zdravstvene inšpekcije na inšpektorat za okolje in prostor, pri čemer zdravstvena inšpekcija po našem mnenju pri obravnavi te zadeve ni ravnala dovolj skrbno, ker zadeve ni končala oziroma predala pristojni inšpekciji. To je bilo storjeno šele na podlagi našega posredovanja.

Hrup in druge emisije zaradi obratovanja objektov železarne

Prejeli smo več predlogov pobudnika, ki predlaga naše posredovanje, da bi se preprečile škodljive emisije hrupa, strupenih industrijskih plinov, vibracij in nihanja električne napetosti obratov Železarne Metal Ravne. Pobudnik se je od leta 1991, ko so nove naprave železarne začele poskusno obratovati v bližini njegovega doma, v zvezi s temi problemi večkrat obračal na pristojna ministrstva, inšpekcijske organe, policijo in vladne službe. Pobudnik meni, da ukrepi državnih organov doslej niso bili učinkoviti, saj omenjeni objekti še vedno delujejo brez uporabnega dovoljenja; odločbe pristojnih inšpekcijskih organov pa niso bile izvedene, zato je predlagal tudi naše posredovanje.

V zvezi z obravnavo te pobude smo zdravstveni inšpektorat ministrstva za zdravstvo zaprosili za informacijo o njegovih ukrepih napodlagi pritožb pobudnika. Glavni zdravstveni inšpektor RS nam je posredoval kronologijo obravnave pritožb in drugih ukrepov, iz katereje med drugim razvidno, da je bilo ob tehničnem pregledu nove peči 4.marca 1992 ugotovljeno, da niso bili izpolnjeni pogoji iz poprejšnjih soglasij republiškega sanitarnega inšpektorata za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Republiški sanitarni inšpektorat je izdal odločbo, po kateri bi morala železarna prenehati z obratovanjem peči in spremljajoče odpraševalne naprave v nočnem času. Pritožbo železarne zoper to odločbo je ministrstvo za zdravstvo 25. novembra 1992 zavrnilo, zato je odločba postala pravnomočna in izvršljiva, vendar pa se ne izvaja oziroma še ni izvedena.

Zdravstveni (prej sanitarni) inšpektorat si je prizadeval za izvršitev odločbe v postopku upravne izvršbe po tretji osebi. Iz njegovih odgovorov vladnim službam je bilo razvidno, da je predvideval končanje upravne izvršbe že do konca maja 1994. Vendar ta postopek v času priprave tega poročila še ni bil končan. Glavni zdravstveni inšpektor RS je z dopisom z dne 16. novembra 1995 pobudniku sporočil, da je bila upravna izvršba odložena skladno z drugim odstavkom 281. člena zakona o upravnem postopku. Vendar smo ugotovili, da iz tega dopisa in druge dokumentacije v spisu niso razvidni zakoniti razlogi zaodložitev izvršbe, kot prevideva omenjeni člen zakona o upravnem postopku.

Pobudnik se je pritoževal tudi zaradi nihanja električne napetosti, ki ga povzroča peč v železarni ter zaradi hrupa. Tudi na tem področju odločbe pristojnih inšpektorjev niso bile izvršene oziroma ti niso ukrepali, da bi objekt obratoval v skladu s predpisi.

Iz obsežne dokumentacije je bilo razvidno dejansko stanje zadeve, in sicer: da novi objekti železarne obratujejo brez uporabnega dovoljenja, kršijo predpise o prekomernem hrupu ter drugih škodljivih emisijah; ukrepi pristojnih inšpekcijskih organov doslej niso bili izvršeni. Na podlagi pobude in zbrane dokumentacije smo lahko pritrdili navedbam pobudnika, da pristojni državni organi v tem primeru niso ukrepali učinkovito in niso vztrajali pri izvršitvi svojih ukrepov.

Ker je pobudnik že sam izkoristil razpoložljiva pravna sredstva in se je zaman obračal na pristojne državne organe, smo se obrnili neposredno na predsednika vlade RS. V pismu z dne 12. septembra 1996 smo najprej ugotavljali, da prav gotovo obstajajo tehtni gospodarski in drugi razlogi za obratovanje novih objektov železarne, vendar menimo, da ni mogoče pristajati na prakso, da se na ta račun zanemarjajo vplivina okolje in na zdravje ljudi. Prav tako se nismo spuščali v ocenjevanje razlogov, zaradi katerih železarna od začetka obratovanja le-tega ni sanirala in uskladila s predpisi na področju varstva okolja oziroma se ni sporazumela z bližnjimi prebivalci, ki so tu živeli predgradnjo novih objektov. Dejstvo je, da objekti delujejo v nasprotju spredpisi, pristojni državni organi pa ne ukrepajo. Poudarili smo, da načela zakonitosti in zaupanja v pravno državo terjajo, da vsi, tudi veliki gospodarski subjekti, spoštujejo predpise in odločbe državnih organov. Predsedniku vlade smo predlagali, naj v svoji vlogi nadzora dela pristojnih ministrstev stori vse, kar je potrebno, da bi se odločbe pristojnih organov izvršile ter da bi železarna, ki je državna last, obratovala v skladu s predpisi, ki določajo dovoljene emisije v okolje.

V zahtevanem roku odgovora nismo prejeli, zato smo na predsednika vlade naslovili urgenco za odgovor 23. oktobra 1996 in ponovno 13. februarja 1997.

Po posredovanju našega predloga predsedniku vlade se je pobudnik na nas še večkrat obrnil in nam posredoval v vednost več pritožb, ki jih je naslovil na Zdravstveni inšpektorat RS in na druge pristojne državne organe, vendar pa ti niso ukrepali. Pobudnik nam je med drugim posredoval odgovor Zdravstvenega inšpektorata RS, v katerem mu sporočajo, da je bil na podlagi njegove pritožbe "po upravnem postopku dosežen sklep upravnega odbora družbe, da se zagotovi denar za preselitev ogroženih prebivalcev naselja" ter da ima družba "na podlagi zakona o upravnem postopku podaljšano odložitev izvršbe do 31. marca 1997", ko naj bi bila končana sanacija protihrupne zaščite spornih objektov. Glede na navedeni odgovor smo prosili tudi za odgovor na vprašanje, ki se ob tem zastavlja, ali v tem primeru upravni postopek vodi železarna ali zdravstveni inšpektorat.

Po našem mnenju bi moral zdravstveni inšpektorat izvršiti svojo pravnomočno odločbo ali pa, če obstajajo zakoniti razlogi, s sklepom, v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku, odločiti o odložitvi izvršbe. Zato smo predsednika vlade ponovno prosili za odgovor na naš predlog z dne 12. septembra 1996 in za pojasnila o trenutnem stanju upravnega postopka v zadevi izvršitve pravnomočne odločbe zdravstvenega inšpektorata. V času priprave tega poročila zahtevanega odgovora šenismo prejeli.

Moteče in nezakonito poslovanje obrtnika

V obravnavo smo sprejeli pobudo občana, ki se pritožuje zoper hrup in druge motnje, ki jih povzroča njegov sosed, ki v svoji delavnici izdeluje cementne izdelke, čeprav po pobudnikovem mnenju za to dejavnost nima ustreznih dovoljenj.

Glavni tržni inšpektor RS nam je v odgovoru na poizvedbe pojasnil dosedanje ukrepanje krajevno pristojnega inšpektorja in nekatere okoliščine, ki temu inšpektoratu ne omogočajo dovolj učinkovitega posredovanja. Navajajo, da je sekretariat za gospodarstvo nekdanje občine z odločbo dovolil samostojnemu obrtniku, da razširi svojo dejavnost še z izdelovanjem cementnih izdelkov, vendar le na terenu oziroma v poslovnih prostorih naročnika ali kooperanta. Obrtna zbornica Slovenije je na podlagi 46. člena obrtnega zakona izdala po uradni dolžnosti obrtno dovoljenje in ga vpisala v obrtni register. Iz obrtnega dovoljenja pa ni razvidno, da dejavnost lahko opravlja le na terenu, kot to določa še vedno veljavno obrtno dovoljenje občinskega sekretariata za gospodarstvo. Tržni inšpektor je med drugim navedel, da v obrtnem dovoljenju, izdanem v letu 1995, ni nikjer označeno, kje lahko obrtnik opravlja dejavnost, zato ne morejo vložiti predloga za kaznovanje zaradi opravljanja neregistriranih dejavnosti oziroma prekoračitve priglašene dejavnosti. Ne glede na to pa je pristojni tržni inšpektor izdal odločbo, s katero je naložil obrtniku, da preneha opravljati dejavnost v objektu poleg stanovanjske hiše. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj je kasneje zavrnilo obrtnikovo pritožbo, zato je odločba pristojnega tržnega inšpektorja postala pravnomočna.

Glede na navedbe o pomanjkljivem obrtnem dovoljenju smo opravili poizvedbe tudi pri Obrtni zbornici Slovenije in predlagali, naj obrtno dovoljenje spremeni tako, da bo navedeno, kako oziroma kje lahko obrtnik opravlja dejavnost, skladno s prejšnjim obrtnim dovoljenjem. Obrtna zbornica Slovenije nam je posredovala odgovor, v katerem pojasnjuje, da v skladu z veljavnimi predpisi ni razlogov za odvzem obrtnega dovoljenja oziroma izbris iz obrtnega registra. Menijo, da sedež in poslovni prostor nista nujno ista in da je skladno z zakonom o gospodarskih družbah mogoče za sedež določiti tako kraj, kjer se opravlja dejavnost, kot kraj, kjer se pretežno vodijo posli. Obrtna zbornica tudi meni, da lahko ne glede na vsebino obrtnega dovoljenja pristojni inšpekcijski organi ukrepajo, če obrtnik ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena obrtnega zakona, ki vključujejo tudi minimalne tehnične pogoje glede prostorov.

Po proučitvi predpisov smo ugotovili, da ti ne določajo dovolj natančno vsebine obrtnega dovoljenja v zvezi s pogoji za opravljanje dejavnosti. Menimo, da bi pravilnik o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru moral jasno določati, da se v obrtno dovoljenje vpiše tudi kraj, kjer obrtnik opravlja dejavnost in kjer izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti oziroma, če dejavnost opravlja na terenu, bi to moralo biti razvidno iz obrtnega dovoljenja

Preiskava glede domnevne prizadetosti pobudnika zaradi rezervacije prostora za gradnjo ceste

Pobudnik je na varuha človekovih pravic naslovil pobudo, v kateri je navedel, da je v letu 1985 prosil za nadzidavo oziroma adaptacijo svoje stare stanovanjske hiše, da bi s tem izboljšal stanovanjski standard družine. Pobudnik postopka, ki ga je v zvezi z adaptacijo takrat opravil, ni podrobneje opisal. Priložil pa je odgovor takratnega sozda Združena cestna podjetja Slovenije z dne 19. aprila 1985, v katerem je le navedeno, da mu soglasja ne morejo izdati, ker je njegova parcela v rezervatu za načrtovano avtocesto. Pobudnik se je po tem večkrat obračal na takratno Združeno cestno podjetje in na državne organe in prosil za rešitev perečega stanovanjskega problema svoje družine.

Iz priložene dokumentacije je bilo razvidno, da se je v letih 1993 in 1994 večkrat obračal, pisno in ustno, na ministrstvo za promet in zveze in na republiško upravo za ceste. Slednja mu je odgovorila, da mu soglasja za razširitev oziroma nadzidavo stanovanjske hiše še vedno ne morejo izdati, vendar pa da obstaja možnost za rešitev njegovega stanovanjskega problema “v par letih". Od ministrstva za promet in zveze je prejel odgovor, da v okviru ministrstva poteka priprava lokacijskega načrta za gradnjo avtoceste, pravna podlaga za začetek odkupa njegove nepremičnine pa bo podana s sprejetjem uredbe, ki jo sprejme vlada RS.

Na podlagi pobude in trditev pobudnika smo zaprosili DARS, d. d., za odgovor oziroma pojasnila glede na navedbe pobudnika.

Pri dokumentaciji, ki smo jo prejeli, smo bili pozorni zlasti na mnenje pravne službe ministrstva za promet in zveze iz leta 1993. V tem mnenju je med drugim navedeno, da republiška uprava za ceste v letu 1993 ni imela pravne podlage za obljubo za rešitev stanovanjskega problema pobudnika. Menili so tudi, da rezervacija prostora praviloma ne bi smela trajati več kot eno srednjeročno obdobje, to je pet let.

Glede na spornost dejanskega stanja in pravnih vidikov primera, na katerega nas je opozoril pobudnik, smo se odločili za uvedbo preiskave v tej zadevi. S sklepom z dne 28. decembra 1995 je bila uvedena preiskava zaradi ugotovitve morebitnih nepravilnosti v ravnanju državnih organov na področju cestnega gospodarstva. V preiskavi naj bi se zlasti ugotovilo, ali je bila s tem, ko pristojna republiška uprava za ceste v letu 1985 pobudniku ni dala soglasja k razširitvi in nadzidavi stanovanjske hiše, ker naj bi bila v rezervatu za gradnjo avtoceste, državni organi pa od takrat niso storili ničesar, da bi se razrešil status njegove stanovanjske hiše, kršena pravica pobudnika do mirnega in nemotenega uživanja njegove lastnine.

Sklep o preiskavi smo posredovali Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, ministrstvu za promet in zveze, ministrstvu za okolje in prostor in pobudniku. Vsakemu naslovniku smo zastavili posebna vprašanja, ki naj bi pomagala razjasniti dejansko in pravno stanje zadeve. Na tej podlagi smo v zahtevanem roku prejeli odgovore Direkcija RS za ceste, ministrstva za promet in zveze, Družbe za avtoceste v RS,d. d., in ministrstva za okolje in prostor. Sklep o uvedbi preiskave smo naslovili tudi na pobudnika z zahtevo za dodatna pojasnila in podatke. Zlasti smo ga prosili za podrobnosti postopkov v zvezi z nameravano adaptacijo stanovanjske hiše in za dokumentacijo v zvezi s tem. Pobudnik pisno ni posredoval nobenega odgovora; ustno, v telefonskem pogovoru, pa je pojasnil, da nam je predložil vso dokumentacijo, ki jo ima.

Na podlagi prejetih odgovorov, zlasti glede na vsebino odgovora ministrstva za promet in zveze, smo zaprosili urad za prostor pristojne občine za dodatna pojasnila; zlasti glede morebitne prepovedi gradnje z odlokom, omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti ter glede morebitnih predpisanih soglasij investitorja pred izdajo lokacijskega ali gradbenega dovoljenja.

V času preiskave je vlada sprejela uredbo o lokacijskem načrtu za odsek avtomobilske ceste na obravnavanem območju. Z uredbo je bila predvidena za rušenje tudi stanovanjska hiša pobudnika s pomožnimi prostori. O sprejetju uredbe smo obvestili pobudnika in ga obvestili, da je s tem podana pravna podlaga za odkup njegovih nepremičnin za potrebe gradnje omenjenega odseka avtomobilske ceste.

Na podlagi v preiskavi pridobljenih informacij smo v končnem poročilu o preiskavi ugotovili, da so obstajale pravne podlage za omejitev rabe prostora v zvezi z načrtovano gradnjo avtoceste na območju, na katerem so pobudnikove nepremičnine. Zakonske podlage za omejitve so zlasti v 5.in 49. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor(ZUN). Nesporno je tudi, da je na tej podlagi občinska skupščina s srednjeročnim družbenim planom za obdobje od leta 1986 do leta 1990 rezervirala prostor za gradnjo avtoceste na območju, kjer ima pobudnik hišo. Veljavnost tega družbenega plana je bila podaljšana z zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju.

Ni pa mogoče na podlagi odgovorov na naše poizvedbe natančno in nesporno ugotoviti, kaj je pobudnik storil v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja za adaptacijo svoje stanovanjske hiše in kakšna je bila pravna podlaga za dopis takratnega sozda Združena cestna podjetja, v katerem ga obveščajo, da mu ne morejo izdati soglasja za razširitev in nadzidavo stanovanjske hiše. Iz besedila občinskega odloka o urbanističnem redu, ki smo ga vpogledali, pravne podlage za takšen dopis ni mogoče ugotoviti. Tudi pobudnik na našo zahtevo teh okoliščin ni natančno pojasnil; zlasti kdo in na kakšni podlagi je zahteval omenjeno soglasje. Nesporno pa je, da pobudnik pri izdaji lokacijskega dovoljenja za adaptacijo ni vztrajal, ni zahteval izdaje odločbe ter nato ni uporabil razpoložljivih pritožbenih možnosti.

Ugotovili smo tudi, da so bile, ne glede na plansko določene omejitve rabe prostora na območju rezervata za avtomobilsko cesto, mogoče adaptacije, dozidave in nadzidave, če to ni bilo v nasprotju z določbami srednjeročnega družbenega plana ali če to ni oviralo njegovega izvajanja (četrti odstavek 49. člena ZUN). Ker pobudnik ni do konca izpeljal postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja, ni bil končan postopek, v katerem bi se lahko ugotavljalo, ali gre za adaptacijo, ki je v skladu z omejitvami, ki izhajajo iz rezervacije prostora, ali ne. Okoliščine glede načrtovanja adaptacije in postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja v ta namen bi lahko razjasnil sam pobudnik, ki pa v tej smeri ni sodeloval in ni pokazal interesa za nadaljevanje preiskave v tej smeri.

V končnem mnenju smo ugotovili, da ugotovitve iz preiskave ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev nezakonitega ali nepravilnega ravnanja državnih organov. Ta ugotovitev pa ne pomeni, da pobudnik zaradi dejstva, da ni mogel izvesti načrtovane adaptacije svoje stanovanjske hiše, ni bil prizadet. Ta prizadetost je lahko tudi materialna, vendar pa bi jo pobudnik ob izpolnjevanju vseh zakonitih predpostavk lahko uveljavljal le v ustreznem postopku pred sodiščem.