Natisni vsebino

Z nepravočasnim ukrepanjem sodišče kršilo pravice na smrt bolnega

11.11.2015 09:29
Kategorija: Omejitev osebne svobode


Enota za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor (Enota) je Varuha človekovih pravic RS (Varuh) 7. 7. 2015 seznanila z njenim dopisom Okrožnemu sodišču v Celju z dne 2. 6. 2015. Z njim je ponovno predlagala prekinitev izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva za 92-letnega pacienta, ki je bil telesno popolnoma oslabel in je zaradi bolezni shiran umiral v zanj neprimernih razmerah. Na resnost njegovega zdravstvenega stanja je Enota sodišče opozorila že 11. 5. 2015.

Varnostni ukrep je bil v tem primeru izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 6. 2014, opr. št. III K 13711/2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Kp 13711/2014 z dne 17. 7. 2014, ker je pacient v neprištevnem stanju storil kaznivo dejanje poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in v zvezi z drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Varnostni ukrep se je v Enoti dejansko začel izvajati 22. 8. 2014.

Sodišče je na podlagi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 dolžno ustaviti ukrep izrečenega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ko ugotovi, da ni več potreben. Po preteku šestih mesecev pa mora vsakokrat znova odločiti, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je upoštevajoč to zakonsko določilo, ob ponovnem odločanju o potrebnosti nadaljnjega izvajanja izrečenega ukrepa, s sklepom z dne 24. 4. 2015, opr. št. I Ks 13711/2014 presodil, da je njegovo nadaljnje izvrševanje še potrebno. Sklicujoč se na izvedeniško mnenje ni bilo mogoče izključiti, da v primeru izpustitve na prostost, pacient ne bi bil nevaren za okolico, čeprav je bila ocena Enote drugačna, namreč, da pacient ni več nevaren in je potreben stacionarne oskrbe na negovalnem oddelku. Odločitvi senata je botrovala tudi navedba izvedenke, da bi bila vsakršna sprememba za pacienta slaba ter da so mu potrebno varstvo in oskrba kakor tudi zdravljenje zagotovljeni tudi tam, kjer se nahaja.

Enota je v uvodoma navedenih dopisih z dne 11. 5. 2015 in 2. 6. 2015 sodišče izrecno opozorila na slabo zdravstveno stanje pacienta in predlagala urgentno obravnavo zadeve, saj izvrševanje varnostnega ukrepa ni bilo več možno in ne smiselno. Opozorila je, da pacient umira in ne prejema več nobenih psihiatričnih zdravil, ker jih v stanju, kot je bil, niti ni več potreboval. Ni več užival hrane niti vode, temveč so ga hranili in hidrirali le še z natakanjem hranil in tekočine v žile. Neposredno so mu tudi po maski dovajali kisik. Pacient je tudi negibno ležal v postelji. V zelo kratkem presledku sta se mu ponovili dve pljučnici. Po presoji Enote je bil pacient telesno popolnoma oslabel in shiran ter umiral od bolezni v zanj neprimernih razmerah. Zato je menila, da je nujno, da se varnostni ukrep ustavi in s tem omogoči, da se umirajočega starega človeka namesti v kako specialno negovalno ustanovo. Pripominjala je tudi, da Enota ni primerno mesto za ljudi v takem stanju, kot je bil ta pacient, in situacijo ocenila kot resno nevarno ter ogrožajočo. Enota je tako smiselno predlagala takojšnjo in nujno preveritev, ali je izrečeni varnostni ukrep v tem primeru še potreben.

Varuh je po preučitvi zgoraj omenjenega dopisa Enote iz dne 7. 7. 2015 in upoštevajoč vse navedeno še istega dne, to je 7. 7. 2015, od Okrožnega sodišča v Celju zahteval sporočilo o obravnavi omenjenih dopisov Enote in morebitnih sprejetih ukrepih. Že naslednji dan 8. 7. 2015 smo celo obiskali Enoto in se neposredno prepričali o zdravstvenem stanju pacienta. Lahko smo le pritrdili navedbam Enote o njegovem skrb vzbujajočem stanju. Ob obisku je pacient negibno ležal v svoji postelji in na naše pozive ni bil odziven. Kot smo lahko opazili, je bil tudi vidno oslabel in povsem nemočen ter tako odvisen od pomoči zdravstvenega in drugega osebja Enote.

Ustava RS poudarja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, saj določa, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Hkrati prepoveduje vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena (21. člen Ustave RS) ter tudi mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje (18. člen Ustave RS). Zdravstveno stanje obiskanega pacienta je tudi po naši presoji terjalo čimprejšnjo odločitev sodišča glede presoje o potrebnosti oziroma smiselnosti nadaljnjega izvrševanja varnostnega ukrepa in s tem nadaljnjega bivanja v ustanovi kot je Enota za forenzično psihiatrijo. Na to smo Okrožno sodišče v Celju opozorili v ponovnem dopisu 9. 7. 2015. Hkrati smo že v tem dopisu pripomnili, da vsakršno odlašanje s to odločitvijo Varuh šteje za kršitev njegove osebnosti in dostojanstva ter hkrati tudi lahko že za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Upoštevajoč zdravstveno stanje pacienta smo predlagali, da se sodišče takoj odzove na predloge Enote in odloči o tem, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu za obravnavanega pacienta (sploh) še potrebni.

Sodišče nam je v odgovoru, ki smo ga prejeli 14. 7. 2015 sporočilo, da je javna seja, kjer bo izvenobravnavni senat odločal o izrečenem ukrepu, razpisana (šele) za 17. 8. 2015. V dodatnem odgovoru z dne 29. 7. 2015 pa je pojasnilo, da je upoštevajoč predlog Enote sejo razpisalo 8. 6. 2015.

Z datumom seje smo takoj seznanili Enoto in jo glede na resnost zdravstvenega stanja pacienta tudi spodbudili, da morda sama poišče rešitve za njegovo premestitev v drugo primerno ustanovo. Žal to tega ni prišlo, saj je pacient v Enoti umrl 16. 7. 2015.

Po naši presoji se sodišče v tem primeru ni ustrezno odzvalo na opozorila Enote o resnosti zdravstvenega stanja pacienta v obeh v uvodu izpostavljenih dopisih. Kljub temu, da smo na to opozorili tudi sami, je bilo ponovno odločanje o izrečenem ukrepu predvideno šele v sredini avgusta. To pa je bilo za pacienta očitno prepozno, saj je že pred tem umrl. Odlašanje s sodno odločitvijo Varuh zato šteje za kršitev osebnosti in dostojanstva pacienta ter hkrati tudi lahko že za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Kljub temu, da je šlo za osebo z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja, ji gre pravica, da umre v zanjo primerni ustanovi in pogojih. Zato se tudi nismo mogli zadovoljiti s pojasnili sodišča, da je »nemudoma na predlog Oddelka za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, ponovno in še pred zakonsko določenim šestmesečnim rokom, začelo s postopkom za preverjanje glede trajanja in spreminjanja tega ukrepa.« Resnost zdravstvenega stanja pacienta, na katerega je Enota (in ne nazadnje tudi Varuh) izrecno opozarjala in se je slabšalo, je namreč terjalo hitrejše postopanje sodišča.

Po presoji Varuha je v tem primeru šlo za okoliščine, ki so lahko predmet službenega nadzora nad delom sodnika. Varuh je zato na podlagi 7. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) in prvega odstavka 79.b člena Zakona o sodniški službi (ZSS) predsedniku Okrožnega sodišča v Celju 29. 7. 2015 dal tudi pobudo za opravo službenega nadzora, da se preveri, ali je bilo izpolnjevanje sodniške dolžnosti v tem primeru ustrezno.

Predsednik Okrožnega sodišča v Celju je naši pobudi sledil in predsedniku Višjega sodišča v Celju dal predlog za opravo službenega nadzora v izpostavljeni zadevi. Ta je na tej osnovi in ostalih pridobljenih informacij ter pregledu spisa v obravnavani zadevi odredil pregled poslovanja in sicer za čas po pravnomočnosti sklepa o izreku varnostnega ukrepa dalje. Pregled je opravil vodja Oddelka za kazensko sodstvo in prekrške Višjega sodišča v Celju. V dokončnem poročilu z dne 15. 9. 2015 je po proučitvi prejetih pripomb na ugotovitve pregleda zaključil, da ni bil ovržen njegov zaključek, da je nujnost predmetne kazenske zadeve terjala razpis javne seje v krajšem roku, po potrebi tudi v času sodnih počitnic. Menil je, da gre razlog za odlašanje z obravnavanjem zadeve iskati v neusklajenosti oziroma nekoordiniranosti dela med strokovno sodelavko in sodnico poročevalko. Da bi v bodoče do tovrstnih nepravilnosti pri poslovanju sodišč ne prihajalo, pa bodo, razen vpletenih, morali po njegovem opozorilu poskrbeti predvsem vodja kazensko-preiskovalnega oddelka in nenazadnje tudi predsednik okrožnega sodišča v okviru svojih pooblastil. Dokončno poročilo je bilo z odredbo Višjega sodišča v Celju z dne 23. 9. 2015 vloženo tudi v
osebne spise vpletenih sodnikov.

Opozorilo dokončnega poročila je predsednik Okrožnega sodišča v Celju upošteval in 2. 10. 2015 izdal Navodilo za izvedbo usklajenega in koordiniranega dela med strokovnimi sodelavci in sodniki poročevalci. Vodjo kazensko preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Celju je zadolžil, da vse udeležene (vpisničarje, strokovne sodelavce in sodnike) obvesti z navedenim navodilom in jim ga tudi v celoti predstavi ter pojasni. Hkrati mu je tudi naročil, da za obdobje treh mesecev (do konca leta 2015) pripravi seznam za delovanje Ks senatov s poimensko določeno sestavo in s točno določenimi datumi sej.

V navodilu predsednik Okrožnega sodišča v Celju posebej opozarja in navaja, da so pri razpisovanju naroka javne seje (Ks senatov) tako strokovni sodelavci, kot tudi sodniki poročevalci dolžni v primerih, ko so zadeve sicer dodeljene kot redne, vendar pa iz vsebine predlogov (konkretno - predlog za ustavitev izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu – ali drugi predlogi) izhaja, da bi odlašanje s sodno odločitvijo bilo šteti za kršitev osebnosti in dostojanstva pacienta (obsojenca, pripornika, zapornika) takšne predloge obravnavati, ne le formalno kot redne zadeve, ampak jih posebej proučiti že v fazi sprejema vloge in nato tudi opredeliti kot prednostne oziroma nujne. O tem mora (strokovni sodelavec) nemudoma poročati tudi sodniku poročevalcu, kateri pa po skrbni oceni odloči in odredi, ali gre za prednostno oziroma nujno Ks zadevo, kar se odrazi tudi v razpisu (čim krajšega) datuma javne seje (prvi možni termin).

Sodelovanje med strokovnim sodelavcem in sodnikom poročevalcem je konstantno in redno in zato mora potekati čim bolj usklajeno in koordinirano (posebej upoštevajoč vsebino in zahtevnost obravnavanega primera), kar bo prihodnje zagotavljalo, da se ne odlaša s sodno odločitvijo. To pa je še posebej pomembno tudi med tako imenovanimi sodnimi počitnicami. Prav tako pa morajo postopati tudi vpisničarji, ki naj s prispelo vlogo (takoj po vpisu) nemudoma obvestijo (ne glede na morebiten postopek ugotavljanja pravnomočnosti za predhodno odločbo) o prispeli novi vlogi, takrat pristojnega sodnika oziroma strokovnega sodelavca.

Ugotovitve pregleda poslovanja sodišča v izpostavljeni zadevi so torej potrdile naša opozorila, da sodišče v tem primeru ne bi smelo odlašati z odločanjem o vlogah Enote, ki so opozarjale na resnost zdravstvenega stanja pacienta. Pričakujemo, da bodo vsi sprejeti ukrepi, zlasti pa izdano navodilo, pripomogli, da do primera, kot je ta, ne bo več prišlo. Primer smo sicer izpostavili tudi na novinarskih konferencah 31. 7. 2015 in 29. 10. 2015. 2.8-8/2015


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.