Natisni vsebino

Usmeritve za delo z osebami z demenco morajo biti skladne z zakonom

17.07.2014 13:51
Kategorija: Omejitve osebne svobode - Psihiatrični bolniki


Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM), Direktorat za socialne zadeve, nas je  v letu 2011 seznanil z Usmeritvami za delo z osebami z demenco na področju institucionalnega varstva starejših. Usmeritve so bile izvajalcem institucionalnega varstva starejših posredovane v začetku junija 2011.

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) že ves čas svojega delovanja namenja posebno skrb posameznikom, ki so zaradi različnih osebnih okoliščin še posebej ogroženi, saj jim te okoliščine preprečujejo ali omejujejo uresničevanje vseh svojih pravic in svoboščin. Zato smo v preteklosti večkrat poudarjali potrebo po večji zaščiti pravic oseb, katerih zdravstveno stanje zahteva poleg zdravstvenih tudi nekatere ukrepe, ki posegajo v posameznikovo svobodo gibanja. Varuh je v tako (tudi v okviru nalog, ki jih izvaja kot državni preventivni mehanizem po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju), opozarjal na potrebo po pripravi ustreznih smernic, ki bi bile izvajalcem institucionalnega varstva starejših v pomoč pri izvajanju zahtev in postopkov po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr). Ob obiskih posameznih zavodov smo namreč ugotovili, da si ti posamezne določbe ZDZdr razlagajo različno, včasih (po naši presoji) tudi napačno. Posledično je v nekaterih primerih prišlo oziroma bi lahko prišlo tudi do kršitve posameznikovih pravic. Zato smo pripravo usmeritev za delo z osebami z demenco v letu 2011 pozdravili. Vendar pa smo po proučitvi vsebine usmeritev ugotovili, da nekatere rešitve niso najboljše. Še več, nekatere so bile po naši oceni v nasprotju z ZDZdr, kar pa je nedopustno. Na to smo opozorili tudi v Letnem poročilu Varuha za leto 2012 (str. 73-74) in leto 2013 (str. 95).

Usmeritve so tako poleg natančnejše opredelitve varovanega oddelka, uvedle povsem novo obliko varovanja dementnih oseb in sicer oddelek s povečano pozornostjo (OPP). Pri stanovalcih na OPP naj bi šlo za segregativni oziroma segregirani koncept obravnave stanovalcev z demenco brez fizičnih omejitev svobode gibanja. Šlo je za namestitev stanovalcev z demenco v poseben oddelek, ločen od ostalih stanovalcev, ki pa se od varovanih oddelkov loči po načinu varovanja. OPP tako glede na usmeritve ni imel fizičnega varovanja oziroma je bilo le to bistveno oddaljeno od bivalne enote (npr. zunanja ograja okoli doma). Varovanje je v tem primeru izvajalo osebje z odnosom, ki naj bi temeljilo na zaupanju, z usmerjanjem, vodenjem in drugimi tehnikami strokovnega dela z demenco. Čeprav naj bi bile kadrovske, tehnične in prostorske zahteve za obe vrste oddelkov enake, pa naj bi za OPP ne bila potrebna verifikacija oddelka, ravno tako pa naj bi tudi postopek sprejema stanovalca na takšen oddelek ne potekal po določilih ZDZdr.

ZDZdr v 17. točki drugega člena jasno opredeljuje varovani oddelek. Gre za oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Zakon torej ne loči med fizičnim in drugimi oblikami varovanja (pa čeprav gre zgolj za varovanje s stanovalcem "prijaznim" osebjem), ravno tako ne opredeljuje omejitve na oddelek (temveč na zavod kot tak) in kot bistvo za opredelitev varovanega oddelka označuje omejitev svobode gibanja (ne glede na različne možnosti za to).

Zato smo ministrstvu posredovali svoje mnenje, da ime, ki ga zavod izbere za varovani oddelek, ni pomembno. Torej ne glede na to, ali se ga označuje kot varovani oddelek, oddelek za osebe z demenco ali pa oddelek s povečano pozornostjo, mora zavod pred namestitvijo osebe na oddelek, ki po svoji vsebini izpolnjuje kriterije iz 17. točke 2. člena ZDZdr, bodisi pridobiti (pisno) privolitev stanovalca ali pa o potrebi po sprejemu obvestiti sodišče, skladno s 75. členom ZDZdr. Ob tem smo poudarili, da seveda pričakujemo, da tudi sicer z vsemi stanovalci z demenco, nameščenimi v socialno varstvenih zavodih (ne glede na njihovo namestitev na običajnih oddelkih, oddelkih s povečano pozornostjo in tudi (ali še posebej) varovanih oddelkih), osebje ravna na podlagi "odnosa, ki temelji na zaupanju, z usmerjanjem, vodenjem in drugimi tehnikami strokovnega dela z demenco".

Dne 29. 5. 2012 je bilo na sestanku na temo varovanih oddelkov na MDDSZEM tudi ob sodelovanju Varuha sklenjeno, da se OPP ukinejo, saj so v nasprotju z določili ZDZdr. Varuh je kasneje MDDSZEM večkrat pozval, da sporoči, če so bile usmeritve že ustrezno spremenjene, vendar do spremembe ni prišlo. Tako smo ob obiskih socialno varstvenih zavodov v vlogi državnega preventivnega mehanizma še v letu 2013 ugotavljali, da nekateri zavodi še vedno posamezne oddelke opredeljujejo kot OPP. Dne 3. 3. 2014 pa je MDDSZEM pripravilo posvet, na katerega so bili povabljeni vsi zainteresirani, udeležencem pa je bilo po izmenjavi mnenj pojasnjeno, da OPP ni več ter da morajo socialno varstveni zavodi, ki imajo tovrstne oddelke bodisi pristopiti k verifikaciji varovanega oddelka ali pa sprejeti enega od konceptov dela z osebami z demenco, ki posamezniku na noben način ne omejujejo svobode gibanja. Na podlagi sklepov posveta je MDDSZEM pripravilo pisne dopolnitve usmeritev in jih poslalo socialno varstvenim zavodom, dne 1. 4. 2014 pa tudi Varuhu.

Ugotavljamo, da so prenovljene usmeritve dobra osnova za delo socialno varstvenih zavodov in tam zaposlenih z osebami z demenco. Vsekakor pa bo morebitne pomanjkljivosti in slabosti, predvsem novega koncepta tako imenovanega osebnega spremljanja, pokazala praksa. Ob tem smo opozorili na ureditev, ki v prehodnem obdobju, po preklicu soglasja posameznika, ki je že nameščen na oddelku pod posebnim nadzorom in izdajo sodne odločbe, napotuje na 96. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Tako naj bi lahko zavod z upravno odločbo odločil o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva iz 92. člena omenjenega zakona. ZDZdr naj bi glede na usmeritve namreč urejal v 38. členu zgolj področje zdravstva, za socialno varstveno področje pa naj bi se uporabljal ZSV. S takšno razlago smo se seveda strinjali, če gre za vprašanje nadomestitve dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva, čemur je omenjeni 96. člen ZSV tudi namenjen. Pripomnili pa smo, da je državni preventivni mehanizem ob obiskih (nekaterih) socialno varstvenih zavodov v tej zvezi ugotovil tudi, da o namestitvi posameznika, ki za namestitev v varovani oddelek ni dal soglasja, zavod sodišče obvešča praviloma na dan sprejema. Tako je ta posameznik na varovanem oddelku do odločitve sodišča, upoštevajoč ZDZdr, očitno zadržan brez pravne podlage. V poročilih ob obisku takšnega zavoda, ki je bilo posredovano tudi MDDSZEM, smo navedli, da je morebiti razlog za takojšnjo namestitev lahko v tem, da  zavod težko čaka s prazno posteljo na končanje sodnega postopka. Vendar pa je treba opozoriti, da takšno ravnanje zavoda ni povsem skladno s postopkom za sprejem v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, kot ga določa ZDZdr. Ker zakon v primeru sprejema v varovani oddelek ne pozna možnosti sprejema v nujnem primeru, bi namreč do namestitve brez privolitve stanovalca lahko prišlo šele na podlagi odločitve sodišča. Zato smo v teh primerih predlagali, da zavod stanovalca v varovani oddelek premesti oziroma sprejme šele s pravnomočnostjo odločitve sodišča.

Opisanemu je podoben tudi položaj, ko je posameznik že nameščen na varovanem oddelku, pa soglasje za namestitev na ta oddelek prekliče. S tem namreč odpade pravna podlaga za zadržanje takšne osebe na varovanem oddelku. Upravna odločba, izdana na podlagi 96. člena ZSV, tako lahko po naši presoji zgolj nadomesti dogovor o zagotavljanju storitev, torej institucionalnega varstva, ne more pa nadomestiti soglasja posameznika za zadržanje na varovanem oddelku ali celo sodne odločbe, ki je v primeru, ko soglasja posameznik ne da ali ne more dati, za namestitev na oddelku, ki omejuje posameznikovo svobodo gibanja, potrebna. Tako bo to vprašanje (torej namestitev stanovalca na varovani oddelek v nujnih primerih ali pa njegovo nadaljnje bivanje na oddelku po preklicu soglasja), moralo biti ustrezno urejeno v (spremenjenem in dopolnjenem) ZDZdr. Do takrat pa velja, da je namestitev stanovalca ali njegovo nadaljnje zadržanje na varovanem oddelku po preklicu soglasja možno samo s (ponovnim) soglasjem samega stanovalca ali pa na podlagi že izdane sodne odločbe.

Ne glede na to, da (še) ni izrecne pravne podlage za podajo vnaprejšnje izjave o privolitvi za namesitev na varovani oddelek, smo opozorili tudi na pomanjkljivost obrazca "Izjava o privolitvi za namestitev na varovani oddelek", kjer bi v odstavku, ki govori o preklicu privolitve, morala biti po naši presoji izrecno omenjena tudi konkludentna dejanja, s katerimi posameznik prav tako lahko prekliče svojo privolitev za namestitev na varovani oddelek. V takšnem primeru mora zavod stanovalcu zagotoviti namestitev na drugi, torej odprti, oddelek in ne "drugo ustrezno oskrbo", kot pravi obrazec. 2.3-4/2012


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.