Natisni vsebino

Center za socialno delo mora preprečiti ogrožanje otroka, če je z njim seznanjen

27.06.2017 14:38
Kategorija: Aktualni primeri, Pravice otrok - Ostalo


Pobudnik je navajal, da naj bi zaradi nasilja žene (psihično in fizično nasilje, povezano s tem, da je pobudnikova žena želela z otrokom, proti pobudnikovi volji, oditi na Kitajsko) skušal zaščititi otroka s tem, da je z otrokom pobegnil k sosedom. Po klicu matere na policijo, da je otrok ugrabljen ter po intervenciji policije in interventne službe centra za socialno delo, je bil materi, po njenih navedbah, da je žrtev moževega nasilja, omogočen odhod na varno mesto, kamor je bil z materjo napoten tudi otrok. Sistem, vzpostavljen za varstvo in pomoč žrtvam nasilja, je pobudniku kot očetu ves čas preprečeval možnost vzpostaviti stik z otrokom, vse dokler mati ni izvedla potrebnega, da je, kljub jasno izraženi nasprotni pobudnikovi volji, z otrokom lahko zapustila državo. Mati je strokovnim delavcem centra za socialno delo ves čas jasno napovedovala, da v Republiki Sloveniji ne misli začeti nobenih postopkov odločanja o varstvu pravic in koristi otroka ter da namerava, ne glede na veljavne predpise in na voljo očeta ter ne glede na to, kaj je otrokova največja korist, otroka samovoljno odpeljati na Kitajsko. Kljub temu center za socialno delo ni sprejel nobenih ukrepov, da bi se to preprečilo.

Center za socialno delo je zavzel stališče, da v konkretnem primeru ni bilo treba ukrepati s posegom v pravice staršev, saj sta oba starša dobila pojasnila o svojih pravicah in dolžnostih. Ocenili so, da niso bili podani zakonski pogoji za uporabo pooblastil, ki omogočajo večje posege v pravice staršev. Takšno protipravno dejanje matere so sicer pričakovali, so bili pa prepričani, da do tega ne more priti tako hitro. V kontekstu zaščite koristi otroka je bila za nepomembno označena okoliščina, da je mati želela otroka odpeljati na območje, kjer ne velja Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok. Visoke ogroženosti otroka niso zaznali.

Navajajo, da je oče soglašal z umikom deklice v krizni center, saj brez takšnega soglasja do tega gotovo ne bi prišlo. V tem delu smo ugotovili, da pobudnik zanika, da bi dal takšno soglasje, iz uradnih dokumentov, ki so v zvezi z dogodkom na voljo pa je razvidno le, da je soglasje za umik otroka v krizni center podala mati. Zato navedb centra za socialno delo, da je oče soglašal nismo sprejeli, smo pa opozorili, da bi sicer tudi morebitno soglasje moralo biti odraz prave volje posameznika, na kar je treba dodatno paziti v postopkih, kjer je posameznik označen kot povzročitelj nasilja (brez dejanskega ugotavljanja dejstev) in kjer pogovori potekajo v prisotnosti centra za socialno delo kot nosilca javnih pooblastil in policije, kar posamezniku lahko povzroča velik pritisk.

Center za socialno delo v tovrstnih okoliščinah nikoli ne preverja, ali je dejansko prišlo do nasilja ali ne. Če oseba izjavi, da je žrtev nasilja, jo kot takšno obravnavajo, v samo vprašanje nasilja pa se ne spuščajo. V konkretnem primeru sta nasilje druge strani navajala tako žena kot mož. Brez kakršnega koli vrednotenja dokazov je bila žena prepoznana kot žrtev in mož kot izvajalec nasilja in zgolj ženi je bil ponujen umik z otrokom v krizni center. Možu takšna možnost ni bila ponujena. Zato smo ocenili, da je bil pobudnik zaradi svojega spola obravnavan drugače kot njegova žena, brez navedbe konkretnih razlogov, zakaj je taka različna obravnava potrebna. Menimo, da gre za tipično situacijo, v kateri se srečamo z različnimi družbenimi stereotipi o nasilništvu moških, ne da bi bila v konkretnem primeru opravljena podrobnejša ocena o vlogi pobudnika in njegove žene v konfliktih. Z navedenim je prišlo do posega v očetovo in posredno tudi otrokovo pravico do enake obravnave, ki jo varuje 14. člen Ustave RS v povezavi s pravico do varstva očetovstva in otroka iz 53. člena Ustave RS, saj le polno spoštovanje vseh očetovih pravic, ki jih ima v zvezi z določanjem otrokove največje koristi, pomeni, da je dejansko varovana tudi otrokova največja korist. S tem je podana tudi kršitev določbe 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Center za socialno delo je sicer ocenil, da je neutemeljeno in pregrobo poseganje v roditeljsko pravico staršev ter v največjo korist otroka, domnevati, da bo deklica ogrožena že samo zato, ker odhaja na Kitajsko. Pri tem opozarjamo, da ogroženosti nismo zaznali v tem, da otrok odhaja na Kitajsko. Takšno oceno bi lahko opravilo sodišče, ko bi presojalo ali je v otrokovo največjo korist selitev z materjo na Kitajsko ali bivanje z očetom v Sloveniji. Pred pričetkom sodnega postopka pa je največja otrokova korist terjala, da se omogoči, da pristojni organ o tem vprašanju odloči in ne, da odločitev o tem samovoljno sprejme eden od staršev. Kadar eden od staršev onemogoča, da drugi od staršev soodloča ali pristojni organ odloča o skrbi za otroka, to pomeni ogrožanje otroka, saj takšna samovolja ni v otrokovo največjo korist.

V konkretnem primeru je mati sprejela odločitev o tem, da bo otrok živel na Kitajskem. Mati za to ni imela soglasja očeta, niti ni poskušala pridobiti odločitve pristojnega sodišča. Menimo pa, da je dejansko (ne pravno, ker ni bila sprejeta v formalni obliki in za to ni bilo nobene pravne podlage) odločitev, da je za otrokovo korist najbolje, da sledi materi, sprejel center za socialno delo s tem, ko je materi omogočil umik otroka stran od očeta in kasneje ni ukrenil ničesar, da bi preprečil, kar je očitno grozilo in se dejansko kasneje tudi zgodilo. Center za socialno delo je bil seznanjen z jasnim materinim interesom, da zapusti Slovenijo, nikjer pa ni bil upoštevan otrokov interes, da o tem vprašanju odločita oba starša ali sodišče. V tem je bil nesporno podan konflikt interesov med otrokom in materjo, ki je bila izključni izvrševalec roditeljske skrbi. Takšnega konflikta interesov center za socialno delo ni zaznal, čeprav bi ga moral in se nanj ni odzval.

Center za socialno delo je ocenil, če bi otroka staršem odvzeli, da bi ga s tem zaščitili pred umikom iz države, bi za otroka nastala nepopravljiva škoda, ki bi bila večja od škode, ki jo je povzročila mati s tem, da je otroka odpeljala na Kitajsko. Iz dokumentacije sicer ni razvidno, kako je bilo takšno tehtanje dveh pravic utemeljeno in štejemo takšno stališče zgolj za pavšalno. S takšnim stališčem se zato ne moremo strinjati. Opozarjamo, da po našem mnenju iz dokumentacije ne izhaja, da bi bile nujno izčrpane vse druge možnosti milejših ukrepov za varovanje koristi otroka, pa četudi bi bil dejansko centru za socialno delo na voljo zgolj ukrep odvzema otroka, bi pričakovali vsebinsko tehtanje koristi na eni in tveganj na drugi strani. Materina odločitev ne pomeni neznatne škode za otroka, ampak je bila to odločitev, ki bo imela na otrokovo nadaljnje življenje pomemben vpliv, po drugi strani pa ni jasno, s čim naj bi otroku nastale nepopravljive posledice zgolj s tem, da je odvzet staršem. Seveda je to izjemno hud poseg v družino, ki pa se ga lahko izvede tudi za zelo kratek čas in strokovno, s čimer po našem mnenju ne smejo za otroka nastati nepopravljive škodljive posledice. Če pri odvzemu otroka pride do nepopravljivih škodljivih posledic, potem to nujno pomeni nestrokovnost pri delu vpletenih, saj je celoten sistem zaščite otroka vzpostavljen ravno zato, da se z odvzemom otroka lahko ščiti pred nepopravljivimi posledicami. Poudarjamo, da je treba jasno ločiti tudi med škodljivostjo dolgotrajnih odvzemov otrok, ki imajo pogosto neurejen status, na kar sicer pogosto opozarjamo in med morebitnim kratkotrajnim posegom, ki je lahko izveden na način, da za otroka ne prinaša praktično nobenih škodljivih posledic.

Center za socialno delo ni opravil ocene tveganja, ki bi mu bil otrok izpostavljen v primeru uporabe najtežjih ukrepov in tveganja, ki mu je bil izpostavljen zaradi materinih napovedi protipravnega ravnanja in ni izvedel tehtanja med obojim, s čimer ni ustrezno zavaroval koristi otroka.

119. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih centru za socialno delo omogoča in od njega terja ukrepanje vedno, ko je zaznana potencialna ogroženost, pri čemer mora z ukrepanjem biti dosežena ugotovitev, da ogroženosti dejansko ni ali pa morajo biti sprejeti ustrezni ukrepi, da se ogroženost odvrne in se odpravijo morebitne že nastale posledice ogrožanja. V konkretnem primeru center za socialno delo odločitev in protipravnih ravnanj ni prepoznal kot ogrožajoče, s čimer je opustil dolžno skrb varovanja koristi otroka, ki so bile ogrožene od enega staršev.

Center za socialno delo ni bil zgolj seznanjen z materinimi načrti protipravnega odvzema otroka, temveč je z vključitvijo matere in otroka v sistem varstva žrtev nasilja dejansko pripomogel k temu, da je bil očetov vpliv na odločanje o usodi otroka močno okrnjen. Pobudnikova žena je centru za socialno delo dajala ves čas vedeti, da se z otrokovim očetom ne namerava pogovarjati o dekličini prihodnosti, saj je vse odločitve sprejela že ona. Dejansko je bilo v sklopu mreže varstva žrtev nasilja očetu preprečeno, da bi z otrokom vzpostavil stik in tudi, da bi za otroka skrbel kot oče. Očetu sicer pravno formalno z ničemer ni bilo poseženo v njegovo roditeljsko pravico, vendar pa menimo, da je treba vsako tovrstno situacijo, kjer center za socialno delo, kot nosilec javnih pooblastil zagotovi umik domnevne žrtve nasilja na varno, pri čemer se umakne tudi otroka, šteti kot takšno, ki dejansko pomeni omejitev pravic drugega od staršev. Drugi starš nima možnosti zgolj po svoji volji vzpostaviti stika z otrokom, saj nima pravice niti do vstopa v prostore, kamor je bil njegov otrok nameščen. V konkretnem primeru je oče dejansko izgubil fizični stik z otrokom, kljub temu, da se s tem ni strinjal. Mati je sprejela odločitev, da bo skupna hči ostala izključno v njeni fizični bližini in očetu je bilo onemogočeno, da bi pri takšni odločitvi sodeloval.

V primeru prijave nasilja narava stvari terja, da se v obravnavo vključijo vse pristojne službe, tudi na način, da domnevni žrtvi omogočijo umik v varno okolje. Pri tem dejansko niti ni pomembno, ali je do nasilja prišlo ali ne, saj gre za zaščito posameznika, ki nasilje navaja. Za ugotavljanje, ali je do nasilja dejansko prišlo ali ne, so pristojni predvsem policija, tožilstvo in sodišče. Kadar se žrtev (četudi zgolj domnevnega) nasilja odloči za odhod na varno, s tem ne posega v pravice nikogar in je zato to odločitev izključno žrtve. Menimo pa, da je pomembno drugačna situacija, kadar gre tudi za umik otroka. Pri takem umiku lahko pride do posega v pravice drugega starša. Zato bi moral biti v konkretnem center za socialno delo še posebej skrben. Moral bi upoštevati položaj očeta, ki mu je bil otrok umaknjen v krizni center ter posebnost položaja, v katerem je mati želela odpeljati otroka v državo, ki ni podpisnica Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, kar pomeni, da bi realizacija materine napovedi protipravnega ravnanja imela še toliko hujše, dolgotrajne in verjetno vsaj deloma nepopravljive posledice za otroka. V primeru odhoda otroka na Kitajsko oče (izven Kitajske) namreč nima na voljo pravnih sredstev za učinkovito varstvo svojih in otrokovih pravic. Center za socialno delo bi otroka pred tem moral zaščititi.

Pobudnik je v pobudi še navajal, da je imela njegova žena pri izvajanju aktivnosti, ki so bile potrebne za zapustitev države pomoč osebe, ki je govorila slovensko. Povsem mogoče se zdi, da je bila pobudnikova žena dejansko deležna pomoči strokovnih oseb kriznega centra ali centra za socialno delo. Vendar tega vprašanja Varuh ni razjasnjeval, saj se ne zdi pomembno. Menimo namreč, da je kršitev pravic enako podana, če so strokovni delavci aktivno pomagali pobudnikovi ženi nezakonito odpeljati otroka iz Slovenije, ali pa so zgolj pasivno opazovali (ali obračali pogled stran) v situaciji, ko ni moglo biti nobenega dvoma o tem, da mati otroka želi odpeljati in tudi ne o tem, da pobudnik tega hipno ne more preprečiti.

Mnenje smo posredovali tudi v vednost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Socialne inšpekcije Inšpektorata RS za delo. Menimo, da določena stališča centra za socialno delo, ki smo jih opredelili kot sporna, niso izključno stališča tega centra za socialno delo temveč bi se lahko pojavila tudi pri delu drugih. Zato morajo vsi pristojni organi zagotoviti, da bo strokovno delo izvajano ob spoštovanju pravic posameznikov tudi v vseh drugih primerljivih primerih. Če bi bila podana ocena, da veljavni predpisi v tovrstnih okoliščinah dejansko centrom za socialno delo ne dajejo podlage za ukrepanje v smeri zaščite otroka, s čimer se sicer ne strinjamo, saj menimo, da so pravne podlage ustrezne, potem je treba zagotoviti, da se predpisi ustrezno spremenijo. Pobuda je bila utemeljena. 11.0-1/2017


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.