Natisni vsebino

Ali gre za odvzem prostosti ali ne?

05.07.2017 17:39
Kategorija: Aktualni primeri, Sodni in policijski postopki - Policijski postopki


Pobudnik je (skupaj s svojo materjo) 7. 6. 2015 podal ovadbo, v kateri je neznanemu policistu očital kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). V osebnem pogovoru pri Varuhu je med drugim navajal, da je bil tega dne prijet s strani policistov, ko je bežal pred njimi, prav tako tudi njegov prijatelj. Ko se je ob begu spotaknil, je obležal na tleh, pri tem pa dobil od policista v civilnem oblačilu brce v glavo in rebra. Policisti so ga tudi vklenili in vklenjen je bil odpeljan na Policijsko postajo (PP) Trdinova, kamor ga je prišel iskat oče. Po opravljenem pridržanju je opravil zdravniški pregled, ob katerem so bile ugotovljene poškodbe, ki naj bi mu jih povzročili policisti.

 

Iz dokumentacije, s katero smo razpolagali, je izhajalo, da je bil pobudnik v policijskem postopku obravnavan s strani različnih policistov iz Policijske uprave Ljubljana. Skupaj še z drugim mladoletnikom je bil prijet zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Ob prijetju je bil pobudnik vklenjen v lisice zaradi očitka begosumnosti. Pobudnik je bil s kraja prijetja odpeljan v prostore PP Ljubljana Center, vendar mu ni bilo odrejeno pridržanje. Pri tem ni razvidno, da bi bil ob prijetju poučen o pravicah iz 4. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oziroma o pravicah pridržane osebe ali da bi prejel pisni dokument, s katerim bi bil poučen o svojih pravicah, kot to določa peti odstavek 4. člena ZKP, čeprav je bil prijet prav zaradi storitve kaznivega dejanja in je bila zoper njega kasneje podana tudi kazenska ovadba. Ob dogodku je bil pobudnik tudi vidno telesno poškodovan, vendar zdravniški pregled ni bil opravljen.

 

V delu pobude, ki se nanaša na očitano kaznivo dejanje policista, ni bilo podane podlage za naše ukrepanje, saj je bila zadeva v tem delu v postopku pred pravosodnimi organi (tretja alineja 30. člena Zakona o varuhu človekovih pravic), to je v postopku pred Specializiranim državnim tožilstvom RS (STD), ki je obravnavalo podano ovadbo. To je s sklepom z dne 7. 11. 2016 kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 266 KZ-1 zavrglo, ker ni bil podan utemeljen sum, da je osumljeni policist storil naznanjeno kaznivo dejanja. Iz poročila SDT v zvezi s podano ovadbo pa je izhajal tudi zaključek, da je bilo prijetje in pridržanje v tem primeru izvedeno nestrokovno, ker predvsem ni bila izpolnjena ter izročena potrebna listinska dokumentacija, policisti osebi niso seznanili z razlogom prijetja, prav tako ne s pravicami.

 

Varuh je Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) zaprosil za pojasnitev statusa pobudnika od prijetja pa do njegove izročitve staršem in razlogov, da je bil vklenjen odpeljan na policijsko postajo, hkrati pa tudi za pojasnilo ali in če, kdaj so ga policisti seznanili z razlogi o odvzemu prostosti in njegovimi pravicami in kje je to zabeleženo oziroma potrjeno s strani pobudnika. V primeru, da pobudnik ni bil poučen o svojih pravicah, pa so nas zanimali razlogi za takšno postopanje policistov. Ob tem smo pripomnili, da po določbah ZKP za odvzem prostosti šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje (tretji odstavek 4. člena ZKP).

 

Prav tako smo opozorili, da je zdravniški pregled, še posebej v primerih, ko je prišlo do uporabe prisilnih sredstev, v interesu osebe v postopku in seveda tudi policistov. Omogoča namreč ugotoviti morebitne poškodbe in mehanizem njihovega nastanka, kar oboje ima lahko pomembno vlogo pri kasnejšem preverjanju morebitnih očitkov slabega ravnanja v času samega prijetja in odvzema prostosti v policijskem postopku. Skupaj s pravico osebe, da o njenem prijetju obvestijo tretjo osebo po njeni izbiri (na primer družinskega člana, prijatelja, konzulat, ipd.) in s pravico do odvetnika, predstavlja prav pravica dostopa do zdravnika tri temeljna jamstva proti slabemu ravnanju s pridržanimi osebami. Pri tem tudi ne gre spregledati, da je dokazno breme za pojasnilo celotnega dogajanja oziroma postopanja policistov v primerih kot je obravnavani, zlasti pa nastanka telesnih poškodb, na strani policije, ki mora preprečljivo pojasniti vse nastale poškodbe pobudnika in utemeljiti potrebnost in sorazmernost pri morebitni uporabi sile zoper njega. Zato smo zaprosili za pojasnilo razlogov, da v tem primeru ni bil opravljen zdravniški pregled, saj je očitno, da je imel pobudnik vidne poškodbe, upoštevajoč pri tem tudi dejstvo, da bi tak pregled lahko predstavljal varovalko policistom, ki so bili kasneje soočeni s trditvami o grdem ravnanju.

 

MNZ je ugotovilo, da je občan opazil pobudnika in njegovega prijatelja, da sta poskušala storiti kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ob prihodu policistov na kraj sta pobegnila, vendar so ju policisti v neposredni bližini kraja kaznivega dejanja ločeno izsledili. Pobudnika so policisti izsledili v manjši jami, v katero je padel, kar je tudi sam izjavil. Po izjavi policistke ji je pobudnik povedal, da se je pri padcu poškodoval, zato mu je policistka, ki je opazila poškodbo, ponudila zdravniško pomoč, ki jo je pobudnik zavrnil. Zoper pobudnika so bila zaradi begosumnosti na podlagi 79. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) uporabljena sredstva za vklepanje in vezanje – lisice. Policistka je o postopku (okoliščinah prijetja pobudnika) napisala uradni zaznamek, policist, ki je uporabil prisilna sredstva, pa uradni zaznamek o uporabi prisilnih sredstev.

 

Policistka je že na kraju poskušala ugotoviti identiteto pobudnika, vendar ta s sabo ni imel nobenih dokumentov. Ker policisti na kraju z gotovostjo niso mogli ugotoviti njegove identitete, so ga na podlagi četrtega odstavka 41. člana oziroma druge alineje drugega odstavka 57. člena ZNPPol privedli na PP Ljubljana Center. Policisti so identiteto pobudnika v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZNPPol ugotovili na podlagi podrobnejšega preverjanja podatkov v evidencah policije, njegovo identiteto pa je ob prihodu na PP (ob 2.45) potrdil tudi njegov oče, ki so ga policisti obvestili na podlagi prvega odstavka 59. člena ZNPPol. MNZ je tudi pripomnilo, da so v tem primeru obstajali razlogi za privedbo pobudnika do izročitve staršem tudi na podlagi drugega odstavka 59. člena ZNPPol.

 

MNZ je ravnanje policistov ocenilo kot zakonito, saj v konkretnem primeru niso obstajali razlogi za pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP. Policisti pobudniku niso odvzeli prostosti, saj za odvzem prostosti niso bili izpolnjeni razlogi, zato ga tudi niso seznanili s pravicami osebe, ki ji je odvzeta prostost, so pa ga skladno z določili osmega odstavka 56. člena ZNPPol seznanili z razlogi za začasno omejitev gibanja, saj se privedba zaradi ugotavljanja identitete po določilih sedmega odstavka istega člena šteje kot začasna omejitev gibanja. Ugotovljeno je bilo tudi, da policisti ob privedbi niso izpolnili uradnega zaznamka kot to določa 27. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih, za kar so bili opozorjeni.

 

Ker je pobudnik podal kazensko ovadbo zoper policiste, ki so ga imeli v postopku, MNZ podrobnosti o nastanku poškodb pri pobudniku ni moglo preveriti, ker so bile navedene okoliščine predmet predkazenskega postopka.

 

Upoštevajoč navedbe pobudnika, dokumentacijo njegovega primera in pojasnila MNZ Varuh meni, da je šlo v policijskem postopku obravnave pobudnika za odvzem prostosti in bi zato moral biti pobudnik ob tem takoj tudi obveščen o pravicah, ki gredo takšni osebi, tako kot to določa že Ustava RS, podrobneje pa ZKP. Za odvzem prostosti se namreč mora šteti vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno pridržanje (tretji odstavek 4. člena ZKP). Ni dvoma, da je bil policijski postopek v tem primeru začet in voden zaradi kaznivega dejanja ter pobudnik prijet kot osumljenec kaznivega dejanja zaradi naznanila kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V tem primeru mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Tako je policija ravnala tudi v tem primeru. Z izsleditvijo storilca kaznivega dejanja je bila uspešna, saj je bil pobudnik s prijateljem prijet že nekaj minut po storjenem kaznivem dejanju (to je 7. 6. 2015 ob 1.00 uri oziroma 1.06 uri, njegova identiteta pa je bila preverjena ob 1.11 uri, kar izkazuje tudi policijska dokumentacija). Policisti so ob tem začeli tudi z zbiranjem obvestil in tudi opravili ogled kraja kaznivega dejanja po določbah ZKP. Pobudnik ob prijetju ni bil izpuščen, temveč je bil vklenjen in odpeljan na PP Ljubljana Center, kjer je bil ob 2.45 predan očetu. Tudi sredstva za vezanje in vklepanje – lisice so bila zoper njega uporabljena zaradi očitka begosumnosti, kar je vsekakor dodatna okoliščina, ki kaže na položaj, ki ima vse značilnosti prisilnega zadržanja pobudnika s strani policije, to je odvzema prostosti in s tem posega (čeprav kratkotrajnega) v njegovo svobodo. Vklenjen in obkrožen s policisti se pobudnik prav gotovo ni čutil svobodnega oziroma ni bil v položaju, da bi lahko s kraja prijetja svobodno odšel, če bi to želel. Kljub temu, da je bila pobudniku v tem postopku s strani policistov dejansko odvzeta prostost, pa ob tem ni bil poučen o pravicah, ki jih za ta primer določa ustava oziroma zakon. Prav tako o tem policija ni izpolnila potrebne dokumentacije in ustrezno evidentirala njegovega odvzetja prostosti. Zato menimo, da gre v tem primeru za kršitev osumljenčevih ustavno varovanih človekovih pravic, to je za kršitev 19. člena Ustave RS oziroma 4. člena ZKP), saj ob tem ni bil spoštovan zakonsko določen postopek.

 

Hkrati tudi pripominjamo, da bi bilo koristno, da bi bil v primerih kot je ta, ko je prišlo do vidne poškodbe posameznika v času postopka policistov (tako zaradi interesov posameznika kot tudi policistov, ki so zoper posameznika (kasneje) uporabili prisilna sredstva) opravljen zdravniški pregled. Morebitna odklonitev zdravniškega pregleda pa bi morala biti tudi še dodatno evidentirana (za primerjavo: Če obsojenec, zoper katerega so bila uporabljena prisilna sredstva, zdravniški pregled odkloni, se ga pozove, naj o tem napiše izjavo. Če obsojenec izjave ne želi napisati, se o tem napiše uradni zaznamek – tako člen 91 Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov).

 

V odzivu na naše ugotovitve je MNZ ostalo pri ugotovitvi, da v konkretnem primeru policisti pobudniku niso odvzeli prostosti in ga pridržali po določilih ZKP, ampak so ga le privedli v policijske prostore zaradi ugotovitve na podlagi določb ZNPPol. Vendar tudi Varuh ostaja na stališču, da je šlo v policijskem postopku obravnave pobudnika za odvzem prostosti in bi zato bilo prav, da bi bil pobudnik ob tem takoj tudi obveščen pravicah, ki gredo takšni osebi, tako kot to določa že Ustava RS, podrobneje pa ZKP. Pri tem namreč izhajamo iz 4. člena ZKP, ki za odvzem prostosti šteje vsako omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje. Vzpodbudno pa je sporočilo MNZ, da bo naš predlog o dodatnem evidentiranju podatkov o zdravniški pomoči, ki bi jih oseba potrdila s podpisom, preučen ter ustrezno dopolnjen obrazec "Izvajanje opravil med pridržanjem/zadržanjem-uradni zaznamek. Pozdravljamo tudi vsa prizadevanja MNZ oziroma Policije za zakonito in strokovno delo policistov ter dosledno spoštovanje človekovih pravic v policijskih postopkih. Še zlasti tudi za pozornost, ki jo ministrstvo oziroma Policija usmerja v tista policijska pooblastila, s katerimi policisti na najbolj občutljiv način posegajo v človekove pravice in svoboščine, kot je to v primeru privedbe in pridržanja. 6.1-45/2016

 

 


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.