Natisni vsebino

Ugodnosti pri zaposlovanju mater kot posebni ukrep

19.12.2014 15:25
Kategorija: Diskriminacija in nestrpnost, Diskriminacija - Enake možnosti po spolu


Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil oče samohranilec, ki (sam) skrbi za otroka, mlajšega od dveh let. Menil je, da je pri iskanju prve zaposlitve za nedoločen čas v bistveno podobnem položaju kot matere z otroki do tretjega leta starosti. Pobudnik je menil, da je zato določba 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), na podlagi katere lahko delodajalci uveljavljajo delno vračilo plačanih prispevkov delodajalca le za matere, ne pa tudi očete, ki sami skrbijo za otroke, diskriminatorna.

Varuh je pobudo vzel v obravnavo, v okviru katere je na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) naslovil poizvedbo. V njen nas je zanimalo,  kako ministrstvo utemeljuje razlikovanje med materami, ki skrbijo za otroka do tretjega leta starosti in jim je namenjen ukrep iz 157. člena ZPIZ-2 na eni strani ter na drugi strani skupino moških, ki sami skrbijo za otroka do tretjega leta starosti. Menili smo, da je določbo 157. člena ZPIZ-2 mogoče razmeti kot posebni ukrep v smislu 6. člena Zakona o uresničevanju enakega obravnavanja (ZUNEO). MDDSZEM smo zato prosili, da pojasni, na čem je temeljila odločitev za sprejem spodbujevalnega ukrepa in kakšni so predvideni časovni okviri trajanja tega ukrepa.

MDDSZEM je v odgovoru pojasnilo, da so upravičenci do olajšave iz 157. člena ZPIZ-2 zgolj delodajalci, ki zaposlujejo matere, saj je omenjena olajšava namenjena spodbujanju zaposlitev mater za nedoločen čas, ki predstavljajo eno najranljivejših skupin na trgu dela. Določba 157. člena ZPIZ-2 predstavlja posebni ukrep, ki ima za cilj zagotoviti dejansko enakost žensk – mater na trgu dela oziroma pri zaposlovanju, ki so v manj ugodnem položaju kot moški – očetje ravno zaradi tega, ker so ženske - matere. Manj ugoden položaj žensk – mater MDDSZEM izkazuje s statističnimi podatki:

a) v starostni skupini od 25 do 34 let (to so tudi leta, ko si večina ljudi ustvarja družino in postanejo starši)  je med zaposlenimi v delovnem razmerju za določen čas več žensk kot moških;

b) v starostni skupini od  25 do 49 let je stopnja zaposlenosti žensk, ki imajo otroka do starosti šest let za več kot 10 odstotnih točk nižja od stopnje zaposlenosti moških, ki imajo otroka do starosti šest let;

c) stopnja anketne brezposelnosti žensk je v starostni skupini od 25 do 49 let višja od brezposelnosti moških;

d) stopnja registrirane brezposelnosti žensk je v starostnih skupinah od 25 do 39 let skoraj enkrat višja kot pri moških.

Eden ključnih razlogov za slabši položaj žensk – mater na trgu dela je po mnenju ministrstva v tem, da jih delodajalci dojemajo kot bolj rizično delovno silo, saj so zaradi obstoječih družbenih norm in vlog ženske še vedno tiste, ki se jim pripisuje skrb za otroke v večji meri kot moškim. Podatki o koriščenju dopusta za nego in varstvo otroka, koriščenju bolniške odsotnosti zaradi otroka, porabi časa za gospodinjska opravila in skrbi za otroka pa kažejo, da ženske tudi dejansko prevzemajo večji delež skrbi za otroke in gospodinjstvo.

MDDSZEM je dodalo, da se potrebnost posebnega ukrepa preverja na podlagi obstoječih statističnih podatkov in dokler bo obstajala razlika med ženskami – materami in moškimi – očeti na trgu dela oziroma pri zaposlovanju, bo ukrep potreben. MDDSZEM zato meni, da določba 157. člena ZPIZ-2 ni diskriminatorna, temveč je v skladu z zakonodajo poseben ukrep.

Na podlagi prejetega odgovora je Varuh ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za posebni ukrep, ki je namenjen osebam z dvema osebnima okoliščinama, to sta starševstvo in spol. Pri spletu teh osebnih okoliščin ne gre za njun preprost seštevek, pač pa matere-ženske z majhnimi otroki postavlja v poseben (še manj ugoden) položaj.

Zakonodajalec je pri sprejemanju določbe 157. člena ZPIZ-2 presodil, da so matere, ki skrbijo za otoka, zaradi svojega spola pri dostopanju do zaposlitve v slabšem položaju, kot očetje, ki (sami) skrbijo za otroka, zato jim je namenil ukrep za vzpostavitev dejanske enakosti pri dostopanju do zaposlitev. Iz odgovora MDDSZEM je razvidno, da ta presoja zakonodajalca ni bila arbitrarna, pač pa temelji na konkretnih statističnih podatkih. Glede na navedeno in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča številka U-I-298/96, v kateri je ustavno sodišče zapisalo, da je razlikovanje po spolu dopustno, kadar izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog, določba 157. člena ZPIZ-2 po mnenju Varuha ni v neskladju z Ustavo RS. Ob tem velja poudariti, da so v skladu z določbo 6. člena ZUNEO posebni ukrepi lahko le začasni. To pomeni, da je zakonodajalec dolžan občasno preveriti, ali so zaradi družbenih sprememb razlogi za njihov obstoj še vedno utemeljeni.

V obravnavanem primeru Varuh torej ni ugotovil, da bi bili očetje samohranilci v bistveno podobnem položaju kot matere, saj iz statističnih podatkov ni zaznati, da bi se očetje samohranilci v enaki meri soočali s težavami pri zaposlovanju za nedoločen čas. Tudi pobudnik, ki se je v tej zadevi obrnil na Varuha, ni navajal, da je kandidiral na razpisu za prosto delovno mesto in bil zaradi svoje osebne okoliščine v neenakem položaju z drugimi kandidati. Ob tem velja opozoriti, da v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Zakona o delovnih razmerjih delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi od kandidata ne sme zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu, o nosečnosti in načrtovanju družine. Omenjena določba zagotavlja, da družinske okoliščine (kot na primer samohranilstvo) na izbor kandidata ne vplivajo negativno. 10.2-1/2014


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.