Natisni vsebino

Ohranjanje kulturne dediščine italijanske narodne skupnosti

11.01.2018 10:32
Kategorija: Ustavne pravice, Ustavne pravice - ostalo



Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) se je obrnil pripadnik italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki je opozoril na problematiko ohranjanja kulture, tradicije in kulturne dediščine italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. S tem v zvezi je Varuhu predložil odgovor Ministrstva za kulturo (v nadaljevanju: MK), s katerim se je to odzvalo na pobudnikov predlog za dopolnitev besedila Odloka o razglasitvi Tradicionalnega pridelovanja morske soli za živo mojstrovino državnega pomena (v nadaljevanju: Odlok). MK je v svojem odgovoru zavrnilo predlog pobudnika, da bi besedilo Odloka v delu, kjer med vrednotami, ki utemeljujejo razglasitev žive mojstrovine, izrecno navaja med drugim tudi, da je to »posebna terminologija, ki je povezana z načinom pridelave soli (poimenovanje orodja in opreme,naravnih pojavov, delov solnega fonda, toponomastika, ledinska imena, imena kanalov)«, dopolnili z dostavkom »in izpričuje avtohtonost italijanske narodne skupnosti v Sloveniji«.

Obrazložitev MK, zakaj v Odlok ne vključijo pobudnikovega predloga nas ni prepričala, zato smo nanj naslovili kritiko na podlagi 7. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP). V dopisu ministrstvu smo uvodoma povzeli bistveni pravni okvir varstva avtohtonih narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, ki ga določajo 5., 11., 14. in 64. člen Ustave Republike Slovenije (URS), Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope (v nadaljevanju: OKVNM) ter Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih. Kot je zapisalo že Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS) v točki 10 odločbe U-I-218/04-31, se varstvo manjšin zagotavlja v dveh oblikah: kot prepoved diskriminacije na podlagi narodnostne, jezikovne, verske in rasne pripadnosti ter kot zagotovitev posebnih pravic, ki pripadajo samo manjšinam oziroma njenim pripadnikom – t. i. pozitivno varstvo manjšin. US RS v isti točki nadaljuje: »Pozitivno varstvo povzroča t. i. pozitivno diskriminacijo, ker so pripadnikom manjšine zagotovljene pravice, ki jih pripadniki večine nimajo. Tovrstni ukrepi pomenijo visoko stopnjo varstva narodnih manjšin, ki jim jo priznava večinska skupina prebivalstva, in s tem kažejo na demokratičnost družbe.« V zvezi s tem je pomembno, da URS dovoljuje zakonodajalcu, da avtohtonima narodnima skupnostma in njunim pripadnikom zagotovi posebno, (dodatno) varstvo (gledati zgoraj navedeno odločbo US RS, točka 12). K temu je država zavezana na podlagi 5. člena URS, v skladu s katerim varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Ustava pripadnikom avtohtonih narodnih skupnosti na območjih, kjer ti dve narodni skupnosti živita, zagotavlja visoko varstvo pravic (iz točke 13 odločbe U-I-218/04-31).

Tudi drugi odstavek 4. člena OKVNM določa: »Pogodbenice se obvezujejo sprejeti, če je to potrebno, na vseh področjih gospodarskega, družbenega, političnega in kulturnega življenja ustrezne ukrepe za pospeševanje polne in učinkovite enakosti med pripadniki narodne manjšine in pripadniki večinskega naroda. V tem pogledu morajo dovolj upoštevati posebne razmere pripadnikov narodnih manjšin.« V tretjem odstavku istega člena je navedeno, da se ukrepi, sprejeti v skladu z drugim odstavkom, ne štejejo za dejanje diskriminacije.

Glede varstva kulturne dediščine narodnih manjšin je pomemben 5. člen OKVNM: »Pogodbenice se obvezujejo spodbujati take razmere, ki so potrebne, da pripadniki narodnih manjšin ohranjajo in razvijajo svojo kulturo ter ohranjajo bistvene sestavine svoje identitete, in sicer svojo vero, jezik, tradicijo in kulturno dediščino.«

V drugem odstavku 153. člena URS je določeno, da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.

Iz navedenih določb je razvidno, da je država zavezana k sprejemanju pozitivnih ukrepov, ki prispevajo k ohranitvi kulturne dediščine narodne manjšine. Tradicionalno pridelovanje morske soli, ki ga ureja (še ne sprejeti) Odlok, se v pomembnem delu nanaša prav na kulturno dediščino avtohtone italijanske narodne skupnosti. To je ne nazadnje razvidno tudi iz vsebinske obrazložitve Odloka, kjer je navedeno: »Zgodovina in razvoj solin ter etnološke in jezikovne posebnosti solinarske dediščine in kulture v Slovenski Istri so tesno povezani tudi z lokalno istrsko-beneško kulturo in avtohtono italijansko skupnostjo, še posebej v Piranu, kjer Skupnost Italijanov, v sodelovanju z drugimi društvi, skrbno neguje tradicijo in jezikovne posebnosti starih solinarjev.« Tradicionalno pridelovanje morske soli tako predstavlja kulturno dediščino (tudi) avtohtone italijanske skupnosti.

Glede na navedeno se nismo mogli v celoti strinjati s stališčem MK iz odgovora pobudniku, češ da bi »bilo z zgodovinskega vidika poudarjanje samo ene narodnostne skupnosti v besedilu odloka diskriminatorno do vseh drugih.« Takšno stališče je najprej neskladno z navedbami iz vsebinske obrazložitve Odloka. V njej namreč pripravljavec besedila Odloka očitno ni imel težav, da avtohtone italijanske skupnosti ne bi izpostavil kot edine izrecno omenjene narodnosti. Še pomembneje pa je, da se ministrstvo v svojem odgovoru nikjer ne opredeli do pravnih vidikov varstva manjšin, ki ga pri oblikovanju Odloka po našem mnenju ne bi smelo prezreti. S pravnega vidika bi bila namreč omemba avtohtone italijanske narodne skupnosti v Odloku ne samo dopustna, pač pa tudi skladna z določbo 5. člena OKVNM o zavezi držav pogodbenic, da spodbujajo ohranjanje kulturne dediščine narodnih skupnosti. Podzakonski akti pa morajo biti v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, torej tudi z OKVNM (drugi odstavek 153. člena URS).   

Ker pripravljavec besedila predpisa pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti ni omejen z načelom enakosti, pa se s pravnega vidika tudi nismo mogli strinjati z navedbo ministrstva iz odgovora pobudniku, da »če bi v odloku posebej poudarili italijansko avtohtono narodnostno skupnost, bi morali izpostaviti tudi druge avtohtone narodnosti, ki so bile zgodovinsko prisotne med solinarji: Slovence, Hrvate in verjetno še koga...«. Ob tem seveda ne bi bilo v nasprotju s pravnim redom, če bi pripravljavec predpisa v besedilo Odloka vključil tudi druge narodnosti.

Menili smo torej, da bi bila omemba (tudi) avtohtone italijanske narodne skupnosti v Sloveniji v Odloku primer pozitivnega ukrepa države, namenjenega ohranjanju pomembnega elementa identitete narodne skupnosti, v tem primeru kulturne dediščine. Tovrsten ukrep bi pomenil varovanje pravic narodne skupnosti (5. člen URS), spoštovanje ratificirane mednarodne pogodbe (5. člen OKVNM), kazal pa bi na visoko stopnjo demokratičnosti slovenske družbe.

Ministrstvo nam je v odzivu pojasnilo, da je bil osnutek Odloka »obravnavan na javni predstavitvi, kjer smo upoštevali vse pripombe, tudi predstavnikov različnih strokovnjakov italijanske narodnosti in italijanskih civilnih združenj«, na tej predstavitvi pa pobudnik ni bil prisoten. Navedli so, da so pri pripravi osnutka »upoštevali večinsko mnenje vseh strokovnjakov za področje zgodovine, muzejstva, ohranjanja dediščine in solinarstva ter strokovno presojo, da so solinarstvo in soline s svojo tradicijo in kulturo bistveno starejše od vseh politično ali pravno opredeljenih narodnostnih skupnosti« ter po naši ponovni poizvedbi sporočili tudi imena vključeni strokovnjakov.

Sklepno nas je MK seznanilo, da našega mnenja »trenutno ne moremo upoštevati, ker je sprejem odloka zaustavljen zaradi težav pri financiranju Sečoveljskih solin« ter še, da v Odlok ne morejo »vključevati mnenj, ki nimajo strokovne potrditve in ne izhajajo iz zgodovinskih dejstev.«

MK je za mnenje brez strokovne potrditve, ki ne izhaja iz zgodovinskih dejstev, štelo tudi Varuhovo zgoraj predstavljeno stališče. Razumeti je, da zlasti iz razloga, ker naj bi bili solinarstvo in soline s svojo tradicijo in kulturo bistveno starejši od vseh politično ali pravno opredeljenih narodnostnih skupnosti. Posledično se MK sploh ni opredelilo do argumentacije Varuha o varstvu pravic manjšin, oprte na določbe URS ter ratificirane mednarodne pogodbe. Stališče MK je šibko predvsem iz razloga, ker je avtohtona italijanska skupnost v povezavi s solinarsko dediščino in kulturo omenjena, kot navedeno že zgoraj, celo v sami obrazložitvi Odloka. Poleg tega je stališče, da za tradicijo in kulturo nekega naroda lahko štejemo le pojave, ki niso starejši od političnega ali pravnega nastanka tega naroda, preozko. Po tej razlagi na primer tudi Brižinskih spomenikov, Primoža Trubarja ali Valentina Vodnika ni moč umestiti v slovensko kulturo. Štejemo, da je bila pobuda utemeljena ter da MK ni upoštevalo mnenja Varuha. 10.1-22/2016 


Nazaj
Legal information   |   Privacy   |   Contact Made by: Nova Vizija d.d.